FIFA World Cup 2022

15.12.2009 ob 14:24

Vam povem, tile na spodnjih fotografijah bodo takrat tam.

Zadnjič sem imel priložnost fotografirati naše najmlajše klubske ase in moram reči, da sem bil res prenečen kako igrajo. Nisem neki strašen fan nogometa, kot mulec sem ga igral na cesti za hišo in sem pa tja dal kakšen gol in sem pa tja ponovno spraskal krasto na kolenu, ki kakopak ni uspela nikoli sama od sebe odpasti. Ampak tale mularija pa igra zares, kot bi gledal tavelike. Neverjetno kaj naredijo sodobni trenerji in novodobni val nogometnega evforizma. Vsaka čast vsem, ki so vpleteni in veliko sreče in uspešnega dela še naprej. Se vidimo na naslednjih svetovnih nogometnih prvenstvih.

Še par fotografij, da ne bom le govoril. :)

Akcija pred golom.

Preigran vratar…

…in gooollll!

Škarjice.

Tudi lasten fotografski podmladek je zelo perspektiven!

  • Share/Bookmark

Zver

15.12.2009 ob 13:21

Zadnjič sem bil ne ravno najboljše volje pa sem napisal tole pesem in kmalu postal boljše volje. Ja, se je potrebno izražat. Mogoče pa nekoč izdam eno pesniško zbirko. Le pesmi moram pisati tudi ko sem evforično vesele volje, da ne bom le o zvereh pisal.

ZVER

Zver prihaja.
V meni je.
Je me.
Žre me.
Zver prihaja.
Nikamor ne gre.
Ostajam in čakam.
Vstajam in čakam.
Ostajam in čakam.
Zver prihaja.
V meni je.
Žre me.
Golta me.
Sem še tu?
Še sem tu.
Zver.

Pa vesele praznike vsem!!!

  • Share/Bookmark

Prva internetna fotodelavnica – Fotodelavnica babice Zlatke

6.05.2009 ob 11:11

Bilo je natančno: 11.09.2007 ob 16:22, ko sem objavil članek z naslovom
Fotodelavnica za blogerje?
Takrat je bilo kar nekaj zainteresiranih.
No, od takrat se je zelo veliko zgodilo, med drugim sem tudi zmagal na Emzinovem natečaju “Fotografija leta 2009″, pa bil kar uspešen na WPJA natečaju,…

Sedaj v kontekstu Zlatih let organiziramo Prvo internetno delavnico Babice Zlatke. Potekala bo od 17.5. do 31.5.2009.

Če je kje kakšen interesent za fotodelavnico se lahko prijavi tule foto.zlataleta.com, kjer je tudi vse obrazloženo. Gre za delavnico kjer naj bi se fotografi spopadli s pripovedovanjem zgodbe o v naprej določeni aktualni temi.
Prostora je za 20 ljudi. Vljudno vabljeni!

  • Share/Bookmark

Predporočne fotografije

8.04.2009 ob 23:51

Predporočno fotografiranje para je ena sama zabava in veselje.

(Za večjo fotografijo je potrebno klikniti na njo.)

Z Jakom oziroma Sosedom (po blogersko), sva se spoznala na Zlatih letih. Z Rado sta en res fajn par.

Tisto popoldne na Ljubljanskem gradu smo se imeli super. Kar vidim, da bo tudi poroka taka. :)

Je pa tako fotografiranje čista improvizacija, kar mi zelo ustreza. Znajti se je potrebno v dani situaciji, v tem primeru pri dokaj močni svetlobi ob 15h popoldne. Ampak vedno se da dobiti in narediti kaj zanimivega, če so le oči in možgani spočiti in vidijo zanimive svetlobe in trenutke. :)

Rada in Jaka – hvala in vso srečo…

Tule je še link na Sosedovo objavo o tem fotografiranju.

  • Share/Bookmark

Samo Rovan uspešen tudi na svetovnem poročnem fotoreporterskem nivoju

31.03.2009 ob 08:50

Po zmagi na EMZIN-ovem natečaju “Fotografija leta 2009″, sem dosegel vidne rezultate tudi na mednarodnem natečaju WPJA – wedding photojurnalist association (prestižno svetovno združenje poročnih fotoreporterjev) katerega član sem. Dosegel sem 5., 6., 19. in 20. mesto v treh kategorijah od dvajsetih. In sicer 5. mesto v kategoriji nazdravljanje, 6. in 19. mesto v kategoriji full frame, kar pomeni da gre za kategorijo kjer fotografija ne sme biti obrezana ampak taka kot je bila posneta in še 20. mesto v kategoriji humor. Za uspeh sem zelo vesel, saj je šlo za zelo hudo konkurenco fotografov iz celega sveta. Kot kaže sem tudi v svetovnem merilu kar visoko. :)

5. mesto – nazdravljanje

WPJA organizira na leto 4 natečaje po trimesečjih. Natečaji so namenjeni le članom organizacije. Zanimivo je, da je komisija vedno sestavljena iz neporočnih fotoreporterjev in naj bi zato še bolj objektivno ocenjevala fotoreporterski način dela na porokah. Predlani so bili npr. v žiriji celo vsi člani ene najbolj opevanih fotoagencij – fotoagencije VIIphoto.

6. mesto – full frame

19. mesto – full frame

Fotografije sem poslal na zadnji Q4/2008 natečaj in to prvič, saj sem član te prestižne organizacije šele dobre 3 mesece. Sem prvi Slovenec s takim uspehom v tej organizaciji.
Če bom imel primerne fotografije bom seveda še naprej sodeloval na WPJA natečajih. Rezultati iz štirih letnih natečajev se na koncu leta seštejejo in tisti, ki ima največ točk dobi naziv Poročni fotoreporter leta. Vsak član lahko na leto pošlje 60 fotografij.

20. mesto – humor

Hja, trdo delo rodi rezultate in rezultati zahtevajo še bolj trdo delo. :)
Gremo naprej.

  • Share/Bookmark

Samo Rovan zmagovalec natečaja “Fotografija leta 2009″ (Emzin)

23.02.2009 ob 10:31

Ko sem letos poslal serijo “Svatje” na Emzinov natečaj “Fotografija leta 2009″, mi na kraj pameti ni padlo, da bi lahko s to serijo zmagal, pa čeprav so mi kolegi govorili, da imam velike možnosti. Ampak zdelo se mi je neverjetno, da bi lahko s poročnimi fotografijami prepričal tako zahtevno mednarodno žirijo (art direktorica revije Emzin Metka Dariš, fotoreporter Jure Eržen, avstrijski fotograf Reiner Riedler, kustos v Moderni galeriji Igor Španjol in hrvaški fotograf Fedor Vučemilović), kot je navadno prisotna na tem največjem in najpomembnejšem slovenskem fotografskem natačaju. In potem sem zvedel za rezultat in sem se zjokal in pred očmi videl pokojno mamo… njej posvečam to nagrado.

Zmagovalec Samo Rovan. foto: Peter Zakrajšek

Nagrada mi veliko pomeni. Dve leti sem se tudil, da sem sam pri sebi spet prišel na nivo kjer sem ostal daljnega 1998, ko sem naredil svoj masterpiece – pogreb moje none. Takrat nisem več vedel kako naprej, kako po šestih letih aktivnega fotoreporterstva na FPA – foto press agenciji, narediti še kaj več v svoji fotografiji. Zato je fotoaparat od leta 2000 šest let počival v omari. Vmes sem zaključil študij arhitekture in se zaposlil v Navi. Vmes se je zgodila digitalna revolucija, in ko sem spet začutil neverjetno željo po fotografiranju, sem naletel na velik problem krop formata digitalnih fotoaparatov. Bilo je kot bi se začel učiti fotografirati na novo. Ko pa sem v roke dobil full frame aparat in meni najljubši fiksni obektiv 28mm, sem vedel, da sem spet doma.

foto: Peter Zakrajšek

foto: Kaja Pogačar

foto: Peter Zakrajšek

foto: Peter Zakrajšek

Vedno je največji problem kaj fotografirati, kakšne zgodbe pripovedovati? Ko me je sodelavka vprašala, če bi ji fotografiral poroko je nekaj nekje kliknilo in od takrat tako zelo uživam v fotografiranju porok, da ne morem povedati kako. Spet imam možnost pripovedovati zgodbe. Poroke so raj za fotoreporterja kakršen sem po duši in po srcu. Kaj je lepšega kot nenehno spremljanje poročnega para? Kaj je lepše kot adrenalin, ki žvrgoli po telesu in um žene v stanje popolne koncentracije, lahko rečem da že meditacije. Občutek je neverjeten.
Moj način dela je namreč tak, da neprestano iščem trenutke, ki bi jih lahko zamrznil v večnost. Trenutke, ki se zlijejo v meni skoraj perfektne kompozicije in skoraj popolne zgodbe. Skoraj? Ja, če je stvar res perfektna je mrtva, je nekoč rekel arhitekt Carlo Scarpa.
In to zahteva celega človeka. Zahteva veliko razmišljanja, predvsem pa predvidevanje kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. No, pri samem fotografiranju ni časa za razmišljanje, ko nekaj opaziš in pogledaš skozi objektiv mora biti kompozicija samoumevna, isto osvetlitev. V bistvu mora fotografija nastati v glavi še prej kot pritisneš na sprožilec. Časa za testiranja kompozicije in svetlitve tu ni. Tu gre za trenutke. Kot pri športu.
Fotografija mi je dobra, ko mi govori, ko jo lahko gledam kar nekaj časa in mi da možnost, da ob njen lahko razmišljam, da mi ponudi vprašanja na katere potem iščem odgovore. In se še večkrat vrnem k njej in si jo še ogledam. Dobra mi je inteligentna fotografija.

Ponosni tata Rovan. foto: Peter Zakrajšek

Nova vizitka. foto: Peter Zakrajšek

Tako se je med fotografiranjem porok rodila ideja o svatih, kateri so na nek način iz fotografskega vidika zapostavljeni. Vsa pozornost se posveča paru. Svatje so zadaj za fotoaparatom. Tako sem se odločil, da se bom od para obračal tudi proti svatom, jim posvetil pozornost, preko njih poskusil prikazati poroko. Preko sekundarnega prikazal bistvo primarnega.

Svatje 01

Svatje 02

Svatje 03

Svatje 04

Svatje 05

Svatje 06

Svatje 07

V 15ih letih odkar fotografiram se človek marsikaj nauči, doživi, preživi in tako stopa po nekih sebi lastnih stopnicah naprej. Treba je naprej. Učenje traja dokler je volja po njem.
Postal sem tudi član zavoda za medgeneracijsko povezovanje Zlata leta, kjer tudi pišem članke o fotografiji. Stvari se dogajajo.
Prihodnost? Odpirajo se novi projekti, odpirajo se novi pogledi, nova razmišljanja,…

Ob tej nagradi bi se zahvalil vsem, ki ste mi dali možnost, da sem lahko napredoval, ki ste bili potrpežnjivi z menoj, ki ste mi dali svobodo in vse omejitve, vsem ki ste me imeli radi in me sovražili, razumeli in grajali,…
HVALA VSEM!!!

www.samorovan.com – poroke
www.samorovanphotography.com – projekti

Še par linkov ob nagradi:
- zmagovalna serija: http://www.samorovanphotography.com/galerija.php?pr=102&lang=en
- intervju Vest.si: http://www.vest.si/2009/02/15/drugacna-fotografija/
- siol – http://siol.net/kultura/novice/2009/02/emzin.aspx
- zlata leta – http://zlataleta.blog.siol.net/2009/02/11/nas-samo-rovan-slovenski-fotograf-leta/
- dnevnik.si – video – http://dnevnik.si/video/3297
- zlata leta – video – http://www.youtube.com/watch?v=dz07s33T980&eurl=http://zlataleta.blog.siol.net/2009/02/11/nas-samo-rovan-slovenski-fotograf-leta/
- Borut Peterlin blog – http://borutpeterlin.wordpress.com/2009/02/09/zmagovalec-emzinove-fotografije-leta-je-samo-rovan-in-maja-hitij-reportaza/

  • Share/Bookmark

Slovenski nogometni podmladek

14.02.2009 ob 18:19

Danes sem bil povabljen, da naredim par fotografij na nogometni tekmi. Igrali so tamladi nogometaši. Taki okrog 10 let. Moram reči, da sem bil kar presenečen nad igro.

Pa spet sem se spomnil kako super je fotografirati šport, tako za trening hitrosti predvidevanja in lovljenja pravega trenutka. No, tule je par fotografij, ki so nastale v 15 minutah. Mogoče bomo katerega od mladcev čez par let spremljali na tavelikih prireditvah. Ker, na fotografijah res zgledajo kot pravi profesionalci, a ne.

Za večjo fotografijo kliknite nanjo.

Foto: Samo Rovan – fotograf leta 2009 (Emzin) :)

www.samorovan.com – poroke

www.samorovanphotography.com – projekti

www.zlataleta.com

  • Share/Bookmark

Samo Rovan o fotografiji – drugi del: Zakaj bi fotografiral? Kaj bi fotografiral?

31.01.2009 ob 10:46

Tule je drugi članek o fotografiji – tako malo po moje. Članki so objavljeni na portalu zavoda za medgeneracijsko povezovanje www.zlataleta.com.

Ste si ogledali fotografsko serijo o Sloveniji avtorja Martina Parra, ki iz prejšnjega članka? Imate kakšen komentar? Morda: »kaj zaboga pa je to, take fotografije zna pa vsak narediti«, »saj to so le navadni snapshoti«, »je Slovenija res taka«, »ohoho, tale Parr nas je pa zadel« …

V kolikor ste njegovo serijo označili s ‘karnekaj’, kako je potem mogoče, da je g. Parr član najprestižnejše svetovne fotoagencije Magnum photos? Parr nas je, roko na srce, zadel v bit. Rože na bencinski črpalki, vrtički, piranska plaža, kranjska klobasa, blejska kremšnita, kozolec in tovarne, nakupovalni centri, bolšji trg, Lek, Revoz … Intelektualno, ironično in direktno. Ni čudno, da imajo tujci tako radi našo deželico. Je precej posebna.

Foto zgodbica o domačinih na otoku Krku, ki čakajo pred ribarnico na sardele. Drugih rib niso hoteli.

In zakaj to sploh omenjam? Ker je fotografije kot jih naredi g. Parr, zelo težko narediti. Pravzaprav zna take fotografije narediti le on sam. In to je odgovor na vprašanje zakaj je tako prepoznaven, tako slaven in sporen hkrati – ker dela po svoje, na svoj način. Njegova fotografija je unikatna in postavlja nove smernice. Magnumovci že vedo koga sprejeti medse in koga ne. Verjetno nekoga, ki je izviren, ki vidi svet po svoje, skozi drugačne oči. Tako ne preseneča, da so za članstvo nominirali Jacoba Aue Sobola, ki je s svojo neverjetno serijo »Sabine« naredil zgodbo o odmaknjeni ribiški vasici na Grenlandiji. Primerov je še in še. Mogoče je zato že na začetku fotografske poti pametno zastaviti zelo pomembno vsebinsko vprašanje »Kaj in zakaj bom fotografiral?«. Vprašanja kako, s čim, kdaj in kje so tehnične narave in dobijo odgovore kmalu po tem, ko se spustimo v fotografijo.

Tile članki bodo govorili o mojem pogledu na fotografijo in o tem na kaj se mi zdi vredno opozoriti po 15 letnih fotografskih izkušnjah. Govoril bom o abecedi, ki jo zame predstavljata čas in zaslonka, o večno opevani temi kompozicije, o učenjo od drugih – posnemanju, o fotoamaterjih in profesionalcih, o lastnem pristopu – stilu, o koraku še naprej, o tem kaj bi rad povedal s svojo fotozgodbo, o portretu, o trenutku, o umetnih in naravnih fotografijah in še o čem.

Torej, začnimo na začetku. Zakaj in kaj bi fotografiral?
Nekdo si postavi to vprašanje preden si omisli fotoaparat, nekdo drug šele po tem, ko fotoaparat že ima, tretji se tega nikoli ne vpraša in le fotografira po občutku. Pravila pa v bistvu ni. Vsak dela po svojih zmožnostih, željah in prepričanjih. Gre le za nivoje dojemanja. Tisto kar predstavlja lepo ali dobro fotografijo nekomu, ki je šele vstopil v ta nori svet podob, je lahko čisto drugo kot nekomu, ki je v fotografiji 20 let, nekomu ki si s fotografijo služi kruh, nekomu, ki je fotografijo študiral, nekomu, ki ne ve niti kaj je zaslonka.

Na lanskem Fotopubu – festivalu dokumentarne fotografije v Novem Mestu, je nizozemski fotograf Robert Knoth govoril o svojem razvoju skozi fotografske zgodbe. Res neverjetno, kako se človek spreminja skozi obdobja svojega življenja. Vsaka njegova zgodba je bila malo drugačna od prejšnje, pri vsaki se je čutilo kako dela korake naprej. Mogoče so njegove zadnje fotografije nekomu, ki začenja loviti prve fotografije, zelo čudne, tako kompozicijsko kot vsebinsko … Zakaj? Ker se začetniku odpirajo v glavi čisto druga vprašanja kot Robertu. Robert je točno vedel kaj hoče, točno je vedel kaj hoče fotografirati in zakaj bo fotografiral. V glavi je imel idejo in že delno vizualizirane slike, ki jih je potem moral le še spraviti v fotoaparat na licu mesta in kasneje v knjigo.

Pa pojdimo po korakih. Kaj se najprej začne spraševati nekdo ki je nabavil fotoaparat in si želi nekaj fotografirati? V bistu nič kaj dosti, ravna se po občutku in pritiska po občutku, kompozicije dela po občutku in ima fotoaparat nastavljen na P (program) ali podobno avtomatiko. Šele ko dobi prve rezultate in jih primerja s podobami okoli sebe, se v glavi sproži proces »kako pa tole dobim/naredim?« in spodbudi nadebudneža k učenju. Učenju predvsem tehnike, ki pa je soodvisna od vzroka fotografiranja. Brez tehničnega znanja je navadno težko priti do fotografije kot si jo želimo, kot si jo predstavljamo, da bo uspela. Začnemo se spraševati in napredovati. Kako doseči da je vse ostro, kako narediti da bo oster le en del fotografije, kako narediti zamaknjeno fotografijo ali kako uspeti, da ni nič zamaknjeno. Kako narediti zanimivo kompozicijo, kaj nam predstavlja različna izbira objektivov, kaj je goriščnica, kaj je zaslonka, kaj je čas osvetlitve, kako se uporablja bliskavico, kako ujeti trenutek, kako narediti režirano fotografijo …
Pa še vprašanja post podukcije. Kako obdelati fotografijo da bo spodobna in uporabna, kje natisniti fotografijo, da bo nekdo lahko videl kako napredujemo.

Počasi, počasi. Lepo po korakih, kot je rekel Robert. 15 let je potreboval, da je prišel do nivoja na katerem je sedaj. Fotografija zahteva potrpljenje, kot ga zahteva lov na trenutke ali pa postavljanje režirane fotografije.

Zato pojdimo počasi od začetka. Po abecedi. In prvi črki sta čas in zaslonka – nadaljevanje prihodnjič.

Tekst in fotografije: Samo Rovan (www.samorovan.com)

  • Share/Bookmark

Samo Rovan o fotografiji (01 – uvod)

22.01.2009 ob 11:20

Odločil sem se, da napišem 10 člankov o fotografiji – tako malo po moje. Članki so/bodo objavljeni na portalu zavoda za medgeneracijsko povezovanje www.zlataleta.com.

Že kar nekaj časa živimo v svetu, ki je obdan in definiran s podobami, fotografije igrajo ključno vlogo.

Fotografije in podobe na njih nas spremljajo takorekoč od rojstva do smrti. Šest mesecev staremu sinku že kažemo fotografije živalic in zraven spuščamo ‘muu’, ‘čiv čiv’, ‘kikiriki’, ‘mijav’. Ne bom natančno opisoval kako si potem sledijo podobe, ki jih gledamo v različnih obdobjih življenja. Najstniki si lepijo fotografije idolov na stene, mamice fotografije svojih otrok v albume, fantje kupujejo revije z erotičnimi fotografijami in jih vneto skrivajo, z jumbo plakatov v nas zrejo izdelki, ponogavičene mladenke, jagode in bodoči ministri.  Po 15 letih zakona zakonca še vedno obujata spomine ob poročnem albumu, in tudi dedek v domu za ostarele težko shaja brez fotografij svojih vnučkov.

Skoraj bi lahko zapisal, da če nisi na fotografiji – ne obstajaš. Fotografije na osebnih dokumentih, na facebook-u … Fotografije nas definirajo v prostoru in času, moč fotografije pa je precejšnja. Lahko nas straši, pomirja, pretrese, šokira, razveseli ali do solz nasmeji. Lahko tudi marsikaj spremeni. Ima moč vpliva na množice in spreminjanje javnega mnenja. Npr. fotografija nekega priljubljenega politika, ko vara ženo, lahko vpliva na marsikaj. Ali pa na primer fotografija cerkvenega dostojanstvenika z ljubico. Da, fotografija je zelo močan medij.

Fotografijo dobimo z zanimivim pripomočkom  – fotoaparatom. Včasih smo uporabljali fotoaparate na film, sedaj uporabljamo takšne na čip – digitalni fotoaparati. Imamo kompaktne, z optičnim iskalom, zrcalnorefleksne, srednjega ali velikega formata. Kaj pa pravzaprav sploh je fotoaparat? Fotoaparat je zatesnjena škatla v katero pride preko objektiva svetloba in se vtisne na določen medij (steklena plošča, film ali čip). Potem je potrebno le z ustreznim postopkom odtis spraviti na papir, računalnik, v revijo, plakat … in fotografija – podoba je tu.

Fotoaparati, objektivi, stojala, bliskavice in še kaj, so le pomagala za to, da dobimo takšno podobo kot želimo. Pri fotografiji je še vedno najpomembnejši tisti, ki sproži na sprožilec. Pravzaprav on in njegov um.

Fotograf. Fotografi se delijo podobno kot šoferji. Imamo nedeljske fotografe, ljubiteljske fotografe – fotoamaterje in profesionalne fotografe. Vsakega od njih pa lahko delimo na veliko podskupin. Kakorkoli že, preden začnemo fotografirati je pomembno vedeti, kaj nas pravzaprav zanima in v kateri smeri bi radi začeli, kam nas bo peljala pot pa je vedno presenečenje. V kolikor bi radi delali lepe fotografije za domači album, potem se bo potrebno spoprijeti z lepimi fotografijami, če bi radi dokumentirali potek gospodarske krize, bo potrebno konceptualno razmisliti, kako bi naredili to zgodbo v 20 fotografijah. Če bi radi postali fotograf za oglase, bo potrebno veliko tehničnega znanja o studijski fotografiji. Vse je pač odvisno od naših potreb in želja.

Zamislimo si, da smo fotografski začetnik in bi radi fotografirali svet okrog sebe tako kot ga zaznavamo. Brez odvečne filozofije bi radi delali lepe fotografije za domači album in objavljanje na raznih fotografskih portalih. Če bi bili zadovoljni s seboj, bi morda celo postali člani kakšnega amaterskega fotokluba in pošiljali uspešne fotografije na različne natečaje.

Vendar kje začeti? Vedno v glavi in z glavo! Ponavadi gre približno takole. Kupimo kompaktni fotoaparat, ki nam je kmalu premalo, zato presedlamo na cenejši zrcalno refleksni aparat z zum objektivom. Fotografiramo, učimo se s posnemanjem – torej se hočemo približati fotografijam, ki so nam všeč in za zgled. Počasi ugotovimo, da je naša oprema premalo za vse, kar bi radi sproducirali in dokupimo še drugi objektiv. Počasi zamenjamo prvega za svetlobno močnejšega. Potem ugotovimo, da obstajajo fiksni objektivi in dokupimo klasični 50mm objektiv, eksperimentiramo in odkrivamo, kako se da igrati z zaskonkami in časi. Postajamo že tako spretni, da sledi specializacija. Nekateri se odločijo za študij fotografije, drugi pristanejo pri kakšnem časopisu, tretji zaidejo v studijsko fotografijo,… In tako naprej.

Fotografija praktično ne pozna meja. Možnosti je neomejeno, vse omejitve pa so le v glavi. Nekateri kasneje opustijo digitalne fotoaparate, se vrnejo na film, imajo na fotoaparatu le en 35mm objektiv in se ne obremenjujejo več z opremo. V bistvu ne trenirajo več, ampak le še iščejo motive in svoje predhodno vizualizirane stvaritve iz glave prenesejo na medij. Ne delajo lepih fotografij, ampak fotografije iz duše  fotografije, ki ostanejo kot zapis o času v katerem živimo. Predlagam ogled fotografij Martina Parra. Za začetek serijo o Sloveniji.

Se nadaljuje z »Zakaj bi fotografiral? Kaj bi fotografiral?«

Tekst in fotografije: Samo Rovan (www.samorovan.com)

  • Share/Bookmark

www.samorovan.com – poročno fotoreporterstvo, wedding photojournalism

11.12.2008 ob 09:47

Kako lepo, da človek dobi za rojstni dan takole darilo – www.samorovan.com.

No, ne deluje še v celoti ampak kmalu pa bo. Stran je nastajala dobro leto in se na koncu izcimila v minimalizem kar se tiče dizajna in maximalizem kar se tiče fotografije, ki je tule seveda najpomembnejša. Angleška različica še ne deluje, pa še par črvov je vmes, tako da se opravičujem za to.

Neizmerno sem hvaležen Romanu za postavitev strani in se mu hkrati opravičujem za vse muke, ki jih je moral vmes prestajati za vsa spreminjanja…

Seveda se takisto neizmerno zahvaljujem vsem protagonistom na strani. Neverjetni ste bili. Kako uživam v fotografiranju porok. Vsaka je bila popolnoma unikatna in totalno posebna. In toliko dogajanja, toliko nasmehov in poljubov in objemov, toliko veselja in sreče a tudi solza. Emocij pravzaprav, ki jih poskušam nekako uloviti za vse večne čase.

Ujeti na moj fotoreporterski način. Hja, drugače ne znam. :)

Pričujočo poroko Jasne in Boštjana si lahko pogledate tule. Odvijala se je v Ljubljani in na Otočcu. Cel dan. Večina fotografi je bila narejena z 28mm fiksnim objektivom in popolnoma brez fleša. Končno ima Nikon digitalce, ki to omogočajo. :)

Upam, da boste na moji strani uživali.

  • Share/Bookmark