Le Samo

Da ne bom tule objavljal le lepih fotografij, dajem gor mojo zadnjo reportažo narejeno na ČB film lani pozno jeseni.

—-

Že nekaj časa nisem šel na Grmado, pa sem bil reden obiskovalec. Tale Polhograjska Grmada me je kar nekako obsedla. Gor sem šel iz vseh strani, po markiranih, nemarkiranih poteh in brezpotjih, počasi, hitro, po 4x na dan. Gor sem hodil, tekel, kolesaril,… Celo iz Ljubljane sem tekel gor, enkrat celo s Prul, kar je naneslo tam okrog 40km. Hodil sem ponoči, podnevi, po ledu, snegu, soncu, dežju,… Ma, ni da ni. Vedno se mi je mudilo tako gor kot dol, vedno je bil to nek trening za nekaj drugega. In kolikokrat sem že šel, fotoaparata sem se kar nekako izogibal, ali pa se je on mene, je že vedel, da ni ravno lepo biti ob meni, če mi kdaj zrsne na kakšnih direktnih spustih po kakšnih brezpotnih strminah.

Zadnjič sem ga pa vzel, sem prav namensko šel, da poslikam eno pot tja gor. Sem vzel FM2 s 50mm f1,4 objektivom, tako, da sem se bolj omejil, nekašen minimalizem pa to, noter sem pa dal Kodakov T-max 400 in ga pušnil na 1600asa. Kot v starih časih.

Ko sem se spravil iz hiše je bila še noč,

Lara – psička, moja redna spremljevalka, je še spala, pa je hitro skočila pokonci in se spravila v postlani prtljažnik.

In sva šla, z mesta na deželo, z betona v naravo, ah, koliko lahko naštejemo teh zrabljenih fraz,…

Laro sem, kot vedno, opazoval v ogledalu in poslušal njeno cviljenje in navdušenost in čakanje na skok iz avta in dir po svežih jutranjih travnikih.

Ko sva prišla v Belico, se je že začel dan.

Lara se je, spet kot ponavadi, fajn “uscala”,

potem pa zagledala družbo. Enga tipa, ki je kot da bi naju čakal, sedel na robu ceste in bil res kul.

Stik tile psi res hitro vzpostavijo, nič kaj dosti ne komplicirajo, povohajo si smrčke

in odvajalne organe in že norijo skupaj okoli.

Poti so, v času mojega naskakovanja navadno kar osamljene.

Lara je pretegnila svoje krempeljce,

se osvežila v potočku in…

se zagnala v še temno strmino.

Kolega je tekal naprej in nazaj in me strašil.

Potke so zelo zanimive, nekje zaraščene drugje shojene.

Narava je prečudovita.

Detajli vsepovsod.

In potem se je zgodilo, da je zmanjkalo filma in smo se obrnili pred vrhom. Tudi to se zgodi, če se ukvarjaš s sekundarnimi stvarmi, pa zamudiš bit,…

Dol smo pa šibali kot vedno.

Čez par dni sem dobil prvi digitalni fotoaparat in to je bila zadnja stvar na film. Sedaj je stara roba v predalu, čb zgodovina, sedaj sem postal del globalnega novodobnega digitalnega sistema brez omejitev,…

Ampak, starega Nikona s klasičnim 50mm objektivom ne dam, čaka, da še kdaj izlijem dušo na celuloid.

Tudi danes sem šel na kosilo s fotoaparatom v roki.  In kaj sem opazil:

Na vrhu ograje.

Na tleh.

Na ograji.

Na tleh in iz tal.

Zaraščena 1.

Zaraščena 2.

Človek in pes.

Fotografije so last avtorja in jih ni dovoljeno kopirati in razpolagati z njimi.

Prav neverjetno je, kaj vse lahko človek vidi in šklocne v parih minutah. Sem šel testirat objektive v fototrgovino in glej ga zlomka kaj sem dobil.

Poskočnega fantiča – uličnega skakalca,  kaj bi šele bilo, če bi dežnik odprl.

Kolesarko z vetrom v laseh.

Malo starejšo “Million Dollar  Baby”.

zgodaj zjutraj sem naredil par fotografij prebujanja.

Popoldne se je uscalo, da je gate trgalo.

Na tejle drugi fotografiji, se vidi, da se v strašnem nalivu, dogajajo v dežju lokalni vrtinci,…

Glede na to, da sem danes dobil en nov objektiv, sem na poti na kosilo odprl oči in njegovo zaslonko in naredil nekaj, kot pravijo, snapshoot-ov, to je hitrih škljocev brez naprezanja in čakanja in razmišljanja,…. Vidiš izostriš in škljoc. V bistvu je prav neverjetno kaj vse lahko človek vidi na poti, ki jo prehodi vsak dan in se je tako navadil, da kar pozabi na to, da gre po njej. Hm, filozofska izjava, hja, kajpak. Lahko pa rečem tudi, da je na teh 400m asfalta toliko narave, toliko detajlov in lepot, kolikor jih opaziš. Ob vsej pločevini, ki nam je nujno potrebna in zasede neskončno več prostora kot bi bilo logično, je prava paša za oči zagledati pikapolonico, kapljico na trti, orehove liste v vsem svojem mogočnem sijaju, pa rože, rože ki si jih ljudje v mestu zasadimo okoli sebe, da se tolažimo, češ, živimo v naravi,…

Par fotografij, par vtisov:

Pika poka pikapolonica

Rožice.

Kapljica – ostanek dežja.

Orehovi listi.

Impresija s koluta za telefonski kabel.

Danes so preživele, jutri jih bo pa mogoče povozil nekdo drug.

Ko smo bili majhni so nam vedno govorili, da je potrebno pojesti vse kar je na mizi. Kaj pa mi govorimo našim otrokom?

Lep sončen nedeljski dan si kajpak turist v Završnici lahko popestri z obislom medvedje družine tik ob tamkajšnjem gostišču. Najprej se fajn in mastno naje, napije, naobčuduje prelepe gorske narave, potem pa odpelje otroke medvede kazat. Tam je mamica medvedka z dvema nabritima mladima in seveda ata medved, ki se ga človek kar ustraši.

Veliko jih je bilo, z menoj vred, ki smo se spraševali, kaj bi človek naredil, če bi ga srečal v gozdu. Hm, kaj ja. Zverina je res velika in mogočna.

Kajpak, medveda za dve mogočni ograji in smo varni. Kako se tile medvedi počutijo, ko so na izložbi stotinam obiskovalcev vsak dan. Kaj se jim plete po glavi. Mogoče so pa res navajeni in ne bi znali drugače preživeti, saj so že od mladosti zaprti.

Mogoče, mogoče pa bi z užitkom pohrustali tiste veseljake, tiste ta glasne, ki se jim na glas smejijo, ki jim vpijejo in žvižgajo, ali pa tiste, ki rečejo: “haha, tako velik medved, pa tako malo se je pokakal, poglej Jožica, poglej,…”

Žalostno, prežalostno mi je bilo gledati te ljudi, te živali.

Pa tako lepo je v Završnici.

Gre človek v Volčji potok, s seboj vzame ženo in otroke in seveda fotoaparat. In potem naredi par posnetkov in se meče po kolenih in tratah. Na koncu ima “muskelfiber” od fotografiranja.

Kaj bi govoril, rožice so res lepe, naj kaj povejo kar same.