Arhiv za Maj, 2007

Moje egoistične poti

31.05.2007 ob 15:13

Da ne bom tule objavljal le lepih fotografij, dajem gor mojo zadnjo reportažo narejeno na ČB film lani pozno jeseni.

—-

Že nekaj časa nisem šel na Grmado, pa sem bil reden obiskovalec. Tale Polhograjska Grmada me je kar nekako obsedla. Gor sem šel iz vseh strani, po markiranih, nemarkiranih poteh in brezpotjih, počasi, hitro, po 4x na dan. Gor sem hodil, tekel, kolesaril,… Celo iz Ljubljane sem tekel gor, enkrat celo s Prul, kar je naneslo tam okrog 40km. Hodil sem ponoči, podnevi, po ledu, snegu, soncu, dežju,… Ma, ni da ni. Vedno se mi je mudilo tako gor kot dol, vedno je bil to nek trening za nekaj drugega. In kolikokrat sem že šel, fotoaparata sem se kar nekako izogibal, ali pa se je on mene, je že vedel, da ni ravno lepo biti ob meni, če mi kdaj zrsne na kakšnih direktnih spustih po kakšnih brezpotnih strminah.

Zadnjič sem ga pa vzel, sem prav namensko šel, da poslikam eno pot tja gor. Sem vzel FM2 s 50mm f1,4 objektivom, tako, da sem se bolj omejil, nekašen minimalizem pa to, noter sem pa dal Kodakov T-max 400 in ga pušnil na 1600asa. Kot v starih časih.

Ko sem se spravil iz hiše je bila še noč,

f01.jpg
Lara – psička, moja redna spremljevalka, je še spala, pa je hitro skočila pokonci in se spravila v postlani prtljažnik.

f02.jpg

In sva šla, z mesta na deželo, z betona v naravo, ah, koliko lahko naštejemo teh zrabljenih fraz,…

f03.jpg
Laro sem, kot vedno, opazoval v ogledalu in poslušal njeno cviljenje in navdušenost in čakanje na skok iz avta in dir po svežih jutranjih travnikih.

f03a.jpg

Ko sva prišla v Belico, se je že začel dan.

f04.jpg

Lara se je, spet kot ponavadi, fajn “uscala”,

f05.jpg

potem pa zagledala družbo. Enga tipa, ki je kot da bi naju čakal, sedel na robu ceste in bil res kul.

f06.jpg

Stik tile psi res hitro vzpostavijo, nič kaj dosti ne komplicirajo, povohajo si smrčke

f07.jpg

in odvajalne organe in že norijo skupaj okoli.

f08.jpg

Poti so, v času mojega naskakovanja navadno kar osamljene.

f09.jpg

Lara je pretegnila svoje krempeljce,

f10.jpg

se osvežila v potočku in…

f11.jpg

se zagnala v še temno strmino.

f12.jpg

Kolega je tekal naprej in nazaj in me strašil.

f13.jpg

Potke so zelo zanimive, nekje zaraščene drugje shojene.

f14.jpg

f15.jpg

Narava je prečudovita.

f16.jpg

Detajli vsepovsod.

f17.jpg

In potem se je zgodilo, da je zmanjkalo filma in smo se obrnili pred vrhom. Tudi to se zgodi, če se ukvarjaš s sekundarnimi stvarmi, pa zamudiš bit,…

f18.jpg

Dol smo pa šibali kot vedno.

f19.jpg

Čez par dni sem dobil prvi digitalni fotoaparat in to je bila zadnja stvar na film. Sedaj je stara roba v predalu, čb zgodovina, sedaj sem postal del globalnega novodobnega digitalnega sistema brez omejitev,…

Ampak, starega Nikona s klasičnim 50mm objektivom ne dam, čaka, da še kdaj izlijem dušo na celuloid. :)

  • Share/Bookmark

Z odprtimi očmi na kosilo (2)

30.05.2007 ob 16:27

Tudi danes sem šel na kosilo s fotoaparatom v roki.  In kaj sem opazil:

071.jpg

Na vrhu ograje.

012.jpg

Na tleh.

041.jpg

Na ograji.

051.jpg

Na tleh in iz tal.

031.jpg

Zaraščena 1.

061.jpg

Zaraščena 2.

021.jpg

Človek in pes.

Fotografije so last avtorja in jih ni dovoljeno kopirati in razpolagati z njimi.

  • Share/Bookmark

Fotografije s testiranja

30.05.2007 ob 11:13

Prav neverjetno je, kaj vse lahko človek vidi in šklocne v parih minutah. Sem šel testirat objektive v fototrgovino in glej ga zlomka kaj sem dobil.

01a.jpg

Poskočnega fantiča – uličnega skakalca,  kaj bi šele bilo, če bi dežnik odprl. :)

b08.jpg

Kolesarko z vetrom v laseh.

b09.jpg

Malo starejšo “Million Dollar  Baby”. :)

  • Share/Bookmark

Zjutraj,

29.05.2007 ob 13:19

zgodaj zjutraj sem naredil par fotografij prebujanja.

zg01.jpg

zg02.jpg

zg04.jpg

011.jpg

  • Share/Bookmark

Matr se je uscalo

29.05.2007 ob 02:45

Popoldne se je uscalo, da je gate trgalo.

:)

dez01.jpg

dez02.jpg

Na tejle drugi fotografiji, se vidi, da se v strašnem nalivu, dogajajo v dežju lokalni vrtinci,…

  • Share/Bookmark

Z odprtimi očmi na kosilo

28.05.2007 ob 15:31

Glede na to, da sem danes dobil en nov objektiv, sem na poti na kosilo odprl oči in njegovo zaslonko in naredil nekaj, kot pravijo, snapshoot-ov, to je hitrih škljocev brez naprezanja in čakanja in razmišljanja,…. Vidiš izostriš in škljoc. V bistvu je prav neverjetno kaj vse lahko človek vidi na poti, ki jo prehodi vsak dan in se je tako navadil, da kar pozabi na to, da gre po njej. Hm, filozofska izjava, hja, kajpak. Lahko pa rečem tudi, da je na teh 400m asfalta toliko narave, toliko detajlov in lepot, kolikor jih opaziš. Ob vsej pločevini, ki nam je nujno potrebna in zasede neskončno več prostora kot bi bilo logično, je prava paša za oči zagledati pikapolonico, kapljico na trti, orehove liste v vsem svojem mogočnem sijaju, pa rože, rože ki si jih ljudje v mestu zasadimo okoli sebe, da se tolažimo, češ, živimo v naravi,…

Par fotografij, par vtisov:

02.jpg

Pika poka pikapolonica

01.jpg

Rožice.
03.jpg

Kapljica – ostanek dežja.

07.jpg

Orehovi listi.

06.jpg

Impresija s koluta za telefonski kabel.

04.jpg

Danes so preživele, jutri jih bo pa mogoče povozil nekdo drug.

05.jpg

Ko smo bili majhni so nam vedno govorili, da je potrebno pojesti vse kar je na mizi. Kaj pa mi govorimo našim otrokom?

  • Share/Bookmark

Završnica – vprašanje medveda

14.05.2007 ob 12:41

Lep sončen nedeljski dan si kajpak turist v Završnici lahko popestri z obislom medvedje družine tik ob tamkajšnjem gostišču. Najprej se fajn in mastno naje, napije, naobčuduje prelepe gorske narave, potem pa odpelje otroke medvede kazat. Tam je mamica medvedka z dvema nabritima mladima in seveda ata medved, ki se ga človek kar ustraši.

Veliko jih je bilo, z menoj vred, ki smo se spraševali, kaj bi človek naredil, če bi ga srečal v gozdu. Hm, kaj ja. Zverina je res velika in mogočna.

Kajpak, medveda za dve mogočni ograji in smo varni. Kako se tile medvedi počutijo, ko so na izložbi stotinam obiskovalcev vsak dan. Kaj se jim plete po glavi. Mogoče so pa res navajeni in ne bi znali drugače preživeti, saj so že od mladosti zaprti.

Mogoče, mogoče pa bi z užitkom pohrustali tiste veseljake, tiste ta glasne, ki se jim na glas smejijo, ki jim vpijejo in žvižgajo, ali pa tiste, ki rečejo: “haha, tako velik medved, pa tako malo se je pokakal, poglej Jožica, poglej,…”

Žalostno, prežalostno mi je bilo gledati te ljudi, te živali.

Pa tako lepo je v Završnici.

r07.jpg

d01.jpg

d03.jpg

d04.jpg

d04a.jpg

d05.jpg

d07.jpg

r09.jpg

r02.jpg

  • Share/Bookmark

Arboretum

11.05.2007 ob 15:10

Gre človek v Volčji potok, s seboj vzame ženo in otroke in seveda fotoaparat. In potem naredi par posnetkov in se meče po kolenih in tratah. Na koncu ima “muskelfiber” od fotografiranja.

Kaj bi govoril, rožice so res lepe, naj kaj povejo kar same.

a10.jpg

a8.jpg

a7.jpg

a12.jpg

a14.jpg

  • Share/Bookmark