Moje egoistične poti
31.05.2007 ob 15:13Da ne bom tule objavljal le lepih fotografij, dajem gor mojo zadnjo reportažo narejeno na ČB film lani pozno jeseni.
—-
Že nekaj časa nisem šel na Grmado, pa sem bil reden obiskovalec. Tale Polhograjska Grmada me je kar nekako obsedla. Gor sem šel iz vseh strani, po markiranih, nemarkiranih poteh in brezpotjih, počasi, hitro, po 4x na dan. Gor sem hodil, tekel, kolesaril,… Celo iz Ljubljane sem tekel gor, enkrat celo s Prul, kar je naneslo tam okrog 40km. Hodil sem ponoči, podnevi, po ledu, snegu, soncu, dežju,… Ma, ni da ni. Vedno se mi je mudilo tako gor kot dol, vedno je bil to nek trening za nekaj drugega. In kolikokrat sem že šel, fotoaparata sem se kar nekako izogibal, ali pa se je on mene, je že vedel, da ni ravno lepo biti ob meni, če mi kdaj zrsne na kakšnih direktnih spustih po kakšnih brezpotnih strminah.
Zadnjič sem ga pa vzel, sem prav namensko šel, da poslikam eno pot tja gor. Sem vzel FM2 s 50mm f1,4 objektivom, tako, da sem se bolj omejil, nekašen minimalizem pa to, noter sem pa dal Kodakov T-max 400 in ga pušnil na 1600asa. Kot v starih časih.
Ko sem se spravil iz hiše je bila še noč,
Lara – psička, moja redna spremljevalka, je še spala, pa je hitro skočila pokonci in se spravila v postlani prtljažnik.
In sva šla, z mesta na deželo, z betona v naravo, ah, koliko lahko naštejemo teh zrabljenih fraz,…
Laro sem, kot vedno, opazoval v ogledalu in poslušal njeno cviljenje in navdušenost in čakanje na skok iz avta in dir po svežih jutranjih travnikih.
Ko sva prišla v Belico, se je že začel dan.
Lara se je, spet kot ponavadi, fajn “uscala”,
potem pa zagledala družbo. Enga tipa, ki je kot da bi naju čakal, sedel na robu ceste in bil res kul.
Stik tile psi res hitro vzpostavijo, nič kaj dosti ne komplicirajo, povohajo si smrčke
in odvajalne organe in že norijo skupaj okoli.
Poti so, v času mojega naskakovanja navadno kar osamljene.
Lara je pretegnila svoje krempeljce,
se osvežila v potočku in…
se zagnala v še temno strmino.
Kolega je tekal naprej in nazaj in me strašil.
Potke so zelo zanimive, nekje zaraščene drugje shojene.
Narava je prečudovita.
Detajli vsepovsod.
In potem se je zgodilo, da je zmanjkalo filma in smo se obrnili pred vrhom. Tudi to se zgodi, če se ukvarjaš s sekundarnimi stvarmi, pa zamudiš bit,…
Dol smo pa šibali kot vedno.
Čez par dni sem dobil prvi digitalni fotoaparat in to je bila zadnja stvar na film. Sedaj je stara roba v predalu, čb zgodovina, sedaj sem postal del globalnega novodobnega digitalnega sistema brez omejitev,…
Ampak, starega Nikona s klasičnim 50mm objektivom ne dam, čaka, da še kdaj izlijem dušo na celuloid.