Moje egoistične poti

31.05.2007 ob 15:13

Da ne bom tule objavljal le lepih fotografij, dajem gor mojo zadnjo reportažo narejeno na ČB film lani pozno jeseni.

—-

Že nekaj časa nisem šel na Grmado, pa sem bil reden obiskovalec. Tale Polhograjska Grmada me je kar nekako obsedla. Gor sem šel iz vseh strani, po markiranih, nemarkiranih poteh in brezpotjih, počasi, hitro, po 4x na dan. Gor sem hodil, tekel, kolesaril,… Celo iz Ljubljane sem tekel gor, enkrat celo s Prul, kar je naneslo tam okrog 40km. Hodil sem ponoči, podnevi, po ledu, snegu, soncu, dežju,… Ma, ni da ni. Vedno se mi je mudilo tako gor kot dol, vedno je bil to nek trening za nekaj drugega. In kolikokrat sem že šel, fotoaparata sem se kar nekako izogibal, ali pa se je on mene, je že vedel, da ni ravno lepo biti ob meni, če mi kdaj zrsne na kakšnih direktnih spustih po kakšnih brezpotnih strminah.

Zadnjič sem ga pa vzel, sem prav namensko šel, da poslikam eno pot tja gor. Sem vzel FM2 s 50mm f1,4 objektivom, tako, da sem se bolj omejil, nekašen minimalizem pa to, noter sem pa dal Kodakov T-max 400 in ga pušnil na 1600asa. Kot v starih časih.

Ko sem se spravil iz hiše je bila še noč,

f01.jpg
Lara – psička, moja redna spremljevalka, je še spala, pa je hitro skočila pokonci in se spravila v postlani prtljažnik.

f02.jpg

In sva šla, z mesta na deželo, z betona v naravo, ah, koliko lahko naštejemo teh zrabljenih fraz,…

f03.jpg
Laro sem, kot vedno, opazoval v ogledalu in poslušal njeno cviljenje in navdušenost in čakanje na skok iz avta in dir po svežih jutranjih travnikih.

f03a.jpg

Ko sva prišla v Belico, se je že začel dan.

f04.jpg

Lara se je, spet kot ponavadi, fajn “uscala”,

f05.jpg

potem pa zagledala družbo. Enga tipa, ki je kot da bi naju čakal, sedel na robu ceste in bil res kul.

f06.jpg

Stik tile psi res hitro vzpostavijo, nič kaj dosti ne komplicirajo, povohajo si smrčke

f07.jpg

in odvajalne organe in že norijo skupaj okoli.

f08.jpg

Poti so, v času mojega naskakovanja navadno kar osamljene.

f09.jpg

Lara je pretegnila svoje krempeljce,

f10.jpg

se osvežila v potočku in…

f11.jpg

se zagnala v še temno strmino.

f12.jpg

Kolega je tekal naprej in nazaj in me strašil.

f13.jpg

Potke so zelo zanimive, nekje zaraščene drugje shojene.

f14.jpg

f15.jpg

Narava je prečudovita.

f16.jpg

Detajli vsepovsod.

f17.jpg

In potem se je zgodilo, da je zmanjkalo filma in smo se obrnili pred vrhom. Tudi to se zgodi, če se ukvarjaš s sekundarnimi stvarmi, pa zamudiš bit,…

f18.jpg

Dol smo pa šibali kot vedno.

f19.jpg

Čez par dni sem dobil prvi digitalni fotoaparat in to je bila zadnja stvar na film. Sedaj je stara roba v predalu, čb zgodovina, sedaj sem postal del globalnega novodobnega digitalnega sistema brez omejitev,…

Ampak, starega Nikona s klasičnim 50mm objektivom ne dam, čaka, da še kdaj izlijem dušo na celuloid. :)

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev na “Moje egoistične poti”

  1. snowblind snowblind pravi:

    Super!
    Fotke so res nekaj posebnega :)

  2. vvooodnarka vvooodnarka pravi:

    Prelep večeren lauf s teboj je bil tole :D

  3. samo samo pravi:

    Še boljše kot gledat tele fotografije, je zares it na Polhograjsko Grmado. Res je super. Tam si res v naravi in sam s seboj, ali pa v kakšni fajn družbi,…

  4. Irenis pravi:

    Res lepe fotke!! Drugače pa se strinjam s tabo, da je pot na Grmado res lepa. Družbo pa si tokrat tudi imel dobro;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !