Le Samo

Mislim, da bo prišel kar prav. Nič monitorjev in tiplovnic. Upam, da tudi mišk ne bo tam naokoli.

Gremo, arhitekture je bilo letos, do sedaj, že več kot dovolj.

Ja, tudi našo arhitekturo sem se spravil fotografirat. Poslovna stavba Iskratel v Kranju, projektirali smo NAVA arhitektura in oblikovanje d.o.o.

Fotografija je avtorsko delo, prepovedano kakršnokoli razpolaganje z njo.

Hja, danes sem testiral širokokotnik.

Par fotografij na najdaljših in najbližjih mm in največji zaslonki.

Najmanj mm.

Največ mm.

Pa še avtoportret.

Fotografije so avtorsko delo, prepovedano kakršnokoli razpolaganje z njimi.

Včasih so fotografije bolj podobne umetniškim platnom.

Ideja v momentu, fotografiranje rožice na balkonu – 5 min., 20 min. – postprodukcija.

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

F.R.I.K. – Fotografiraj Rekreativno In Kreativno

Fotografije so avtorsko delo, prepovedano kakršnokoli razpolaganje z njimi.

Zadnjič sem na netu našel pogruntavščino nekega ameriškega fotografa (http://www.usedfilm.com/goya/), ki si je vsak petek zadal, da bo spravil svojo rit ven in se potrudil narediti serijo fotografij, drugačne tematike kot službena fotografije, katere bi lahko s ponosom razstavil v lokalnem baru. Zadevo je poimenoval G.O.Y.A – Get Off Your Arse. Seveda je kmalu dobil somišljenike in sedaj obstaja net stran kjer se GOYA razstavlja,… (http://www.flickr.com/groups/goya/)

Mogoče bi lahko tudi v Sloveniji naredili podoben izziv. Mogoče bi ga lahko poimenovali F.R.I.K. – fotografiraj rekreativno in kreativno, da ima kratica vsaj neki pomen, ker se mi s Spravi Svojo Rit Ven v slovenščini kratice nikakor ne rimajo . Mogoče bi lahko postavili omejitev – 10 fotografij v treh urah – tako zanimivih, da se jih lahko razstavi v kafeteriji, baru, mogoče kar na kakšni fasadi kakšne stavbe namesto grafita,…

Ker sam takele serije počnem že nonstop, me GOYA ni presenetila, kvečjemu spodbudila za naprej.

Moj prvi FRIK – Pojem konectedniško kosilo in naredim par fotografij v roku 1h.

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

Mogoče se najde bar, ki bi želel mojega FRIK-a, mogoče se najde še sponzor,…

Kam na izlet, da bo sinek zadovoljen s travnatimi površinami in da bodo kamenčki, ki jih bo lahko metal v vodo, torej, da bo tudi voda? Potem, da bo zadovoljna nežna ženska duša z lepoto ambienta in seveda, da bom lahko sam kaj pofotografiral?

V Bistro. Voda je, tehnični muzej tudi, zelene površine tudi,… In smo šli.

Ko smo pa prišli, kaj je bilo? – sobota – poroke. In kaj sem delal? Juhej, če sem se že odločil da bom fotografiral poroke, sem treniral zaoderno sceno.

Bistra – druge slovenske Benetke, prve – Vipava.

Priprave na poroke. In – hodi po travi.

Priprave na poroke ali vsi enaki – vsi enakopravni.

Vsi enaki – vsi enakopravni drugič.

1. “Čestitam stari, dobro si si dobil,… Huh, kakšna bejba,…”

2. “Draga moja, zdej ga pa imaš, pazi zdej da ti ne uide, pamet u roke,…”

In voda teče, voda teče, voda ne pozna, ne pozna ovir,…

Poročne procesije in vrste starih avtov,… z roko v roki,…

Potem glasbeniki odidejo,

stoli ostanejo prazni, prtički ostanejo na lepi zeleni travici in

beli nageljčki na klopcah. A z zakonskim stanom ostane tam tudi tista prvobitna zaljubljenost,…?

Adijo Bistra.

Če bi se ponudniki tamkajšnjih storitev malo bolj potrudili in malo bolj uredili okolico in infrastrukturo, bi bilo…

Kaj za “boga/hudiča” to je?

Lep primer tega je poezija, ki sva jo nekoč pisala s sošolko Lori v Roži ene 8 ur. Tam sva sedela in pisala tako, da je vsak izmenično napisal eno vrstico, ki se je nekako rimala s prejšnjo. Potem sva vse skupaj minimalno predela, naprintala in lično zvezala v male knjigice. In ko sva imela fotorazstavo v KUD-u v Trnovem in se je prebralo par pesmi, so bile aplavdirane.

Karneki ne obstaja. Filozofsko gledano je to nesmisel. Še neidejna eksistenca nečesa ima za seboj neko vsebino, pa naj bo banalna ali po nesreči, ali nenamerna,…

Še en primer so spodnje fotografije. Nastale so v parih sekundah, v 15 minutnem čakanju na bus. Ideja – hm, ni je bilo, le preganjanje dolgčasa. Pogled skozi iskalo, iskanje nekakšne zanimive kompozicije in potem rafal ob zagledanju kolesarja. In še en posnetek, ko je nekdo peljal psa srat/scat.

Pa naj reče sedaj kdo, da tu ni zgodbe, da ni ideje, da ni kompozicije, estetike, da ni močne vsebine,… Vse je in nič ni.

Zanimivo je, da se da vsako zadevo nekako argumentirati, obrazložiti, prodati,… Pa naj bo še tako neverjetno banalna ali celo butasta, ne-umna. Vedno je potreben nekdo, ki pač to sprejme,… Pa smo pri manipulaciji.

Če dobro pogledamo naokrog, je vse skupaj zmanipuliran karneki.

Zadnjič sem naredil tole fotografijo:

Potem se pa sprašujem, kaj je danes z nami moškimi, smo še vedno dedci, ki udarimo po mizi in zarenčimo na babnce?

Še vedno ležerno beremo časopis in srebamo pivo med polčasom in nejevoljni zahtevamo kakšen ekstra slan čips?

Ali smo postali drugačni in pomagamo likat in pospravljat in rade volje kuhamo?

In vse delamo skupaj, v neki moško-ženski harmoniji?

Hja, kot kdo, a ne.

Psihologi si bodo lahko še leta in leta razbijali glave. Do konca sveta.

oziroma zima.

Prejle sem ponovno našel fotografijo, ki je tako navihana, simpatična in rahlo hudomušna, da se mi zdi, da jo je kar fajn dati semle gor, sedaj ko prehajamo v hiper vročino.

Služba je služba in včasih je potrebno tudi na teren, ven, stran od teh naših novodobnih najtesnejših prijateljev/sodelavcev – računalnikov.

In smo šli v Ljutomer, na gradbišče. Moram priznati, da nisem bil v tistih koncih že res zelo dolgo. Ravnica z rumenečo pšenico, po gričih razsejane brajde in srčni, pristni ljudje (no odvisno od posameznika, kot vedno in povsod).

Nazaj grede smo si ogledali še nagrajeno Celjsko kočo, ampak to je že druga zgodba, za jutri.

Spraševal sem se, če se da kar med vožnjo narediti zanimive fotografije, oziroma videti stvari malce drugače.

Tunel.

Iz tunela.

Ravnica.

Nekje ob poti.

Na gradbišču.

Na gradbišču.

Na gradbišču.

Na gradbišču.

Ob gradbišču.

Ob gradbišču.

Nazaj na cesti.

Na Celjski koči.

Tale mi pa vse pove o Celju iz avta. Poplava izgradnje družbeno prepotrebnih centrov.

Celje.

Nekje na avtocesti, na poti nazaj v Ljubljano.

Fotografije so avtorsko delo in jih je prepovedano kopirati in uporabljati v komercialne namene,…

Hm, glede na to, da so po novem digitalne fotografije le fajli, ki ga lahko potem gneteš in zgneteš, poskušam bolj ekstremne obdelave.

Par poskusov:

Malenkost pred izmetom platnenega frizbija visoko v nebo.

Pogled na na cesto pristali platneni frizbi.

Tek po platneni frizbi.

Super se je hecat s temi fajli.