Le Samo

Dobilo se nas je pet fantkov, da na roke preizkusimo eno veliko igračo. Ni kaj, moški smo res hecni. Kako nas ti tehnični vrhunci nekam odnesejo. In so bili nasmeški in malodane vzdihi, ko smo objektiv premetavali po rokah.

Ker me tehnični podatki ne zanimajo ne vem kako, ampak me zanima fotografiranje samo in fotografije, ki nastanejo, sem pač fotografiral z njim kot vem in znam. 200 mm je seveda fiksnih, zaslonko sem dal na najmanj in šel malo šklocat naokoli.

Kdor ne pozna fiksnih objektivov, ampak le zume, ne ve, kako zabavno je delo s takim objektivom. Fotografijo moraš narediti le s kadriranjem - izrezom, ki pa ga ne moreš povečati, pomanjšati. Po domače: tole imaš, znajdi se.

Vedno sem rad delal s fiksnimi objektivi, ker je tako vse skupaj bolj zanimivo. Zumirati se mora fotograf in ne objektiv. V praksi to pomeni: korak naprej, dva nazaj, tri naprej,… Vse skupaj je bolj minimalistično, bolj pristno.

In kaj je zaključek tega testa? To, da je ta objektiv dejansko neverjeten! V vsem. Je pa tako specifičen, da je dejansko potrebno vedeti zakaj ga nabaviti in kaj z njim fotografirati.

Kot navadno so spodnje fotografije, kar se izreza tiče, take, kot so bile posnete. Tudi to mi je bil vedno izziv, narediti izrez ko fotografiraš, ne pa potem v postprodukciji.

No, tule je par posnetkov oziroma F.R.I.K. (Fotografiraj Rekreativno In Kreativno):

Lokacija testiranja - Logatec. Mnogi ga poznamo le kolikor se peljemo skozenj. Pa je veliko več, bili smo npr. priča literarnega večera v zelo zanimivem ambientu. Fotografija s širokokotnikom. Ostale so pa z 200/f2 na f2.

grafika

en zvit znak

kuža

mobifotografiranje kužija

ujetnik mreže

novodobni kozolci

goooooooooolllllllllllllllllllllll (se oko kar malo zmede, a ne )

Gospa s psom.

1.

2.

3.

Baje je počilo kot, da bi padla bomba. Nesreča. O, vem kako poči. Kdo, kaj, kako, zakaj? Kdaj sem vedel, ob 20.50 zvečer. Čez par minut, ko izvem za ta dogodek, tečem iz hiše na cesto gledat, da ni kdo od domačih. Ni. Tam stoji kakih 15 ljudi s prekrižanimi rokami in gleda in se pogovarja. Hitro pogledam v avtomobile. Prazna sta. Ok. Gledam, če so zavarovali nesrečo, trikotnikov ni. Hitro odreagiram, “kje so trikotniki, dajte mi dva trikotnika.” Nekdo od nekje prinese trikotnika, tečem z enim na eno stran, z drugim na drugo. “A ste klicali policijo?”, “Smo,”odgovori nekdo iz množice. Ljudje nemo opazujejo. Potem se ustavim in gledam kdo je bil v avtih. Sklepam, da je bil v enem tisti, ki je šepal naokoli, v drugem pa starejši par, ki stoji ob cesti, tujci so. Potem začnem spraševati kaj se je zgodilo? Pa dobim eno zgodbo. Ta, ki je na drugi strani ceste je izsilil, drugi je pa trčil vanj in ga je vrglo v živo mejo. Čakamo reševalce in policijo, ki pridejo po kakih 15 minutah. Na srečo brez hujših poškodb, na srečo brez žrtev.
Ko sem bil fotoreporter, sem prevečkrat fotografiral nesreče. Mrtvece mi ni bil problem fotografirati, bili so mrtvi. Če je pa bil kdo še živ, je bilo pa grozno. Nekoč sem ravno naletel na nesrečo. Zgodila se je 2 avta pred menoj. Avto je zbil mladega kolesarja. Starega kakih 10 let. Prijel sem fotoaparat in tekel na kraj. Tudi takrat sem spraševal po trikotnikih in če so že klicali. Naredil sem le 3 fotografije in še te bolj na skrivaj. Grozno je bilo. Takoj so bili ob otročku starši. Otroček je negibno ležal in krvav ihtel in tako kričal, da se nam je vsem srce trgalo. Grozno. Na srečo ni bilo s hrbtenico nič narobe in je šlo le za lažje poškodbe. Na srečo.

Dragi moji sovozniki, pazite na cesti. Ko človek vidi razmesarjena, zoglenela, … trupla, ja ko jih vidi. In ko sliši vse tiste krike preživelih, ko jih gasilci režejo iz vozil. Tisti, ki tega niste videli ali slišali v živo, verjemite! Verjemite, da je res grozno!

Pri včerajšnji nesreči je verjetno šlo za to, da je voznik, ki je speljeval iz neprednostne ceste na glavno, v ogledalu, ki je postavljeno kot pomagalo na drugi strani ceste, slabo ocenil s kakšno hitrostjo se mu približuje vozilo in je speljal prepozno. Sklepam. Na cesti je potrebno resnično biti pozoren na vse malenkosti in vse nenehno preverjati. Gre za naša in za življenja drugih. Če pridete na kraj nesreče, res kot prvo zavarujte kraj, da ne bo še kdo priletel in bo še večji zos. Pa takoj kličite reševalce, pa takoj pomagajte po svojih močeh. Vedno je potrebno imeti pred očmi, “kaj če bi se to zgodilo meni?” Kako bi bili takrat veseli vsake pomoči.

Nesreče, kot tista pred dnevi pred predorom Golovec, res niso potrebne.

Radi se imejte, zato pazite nase na cestah.

Par fotografij:

En avto je poletel v živo mejo in se zaletel v jablano. Lastnik jablane pobira odpadla jabolka.

Šofer je imal kar srečo.

Policija na delu.

Fotografiranje

Brez komentarja.

Ogledovanje kraja nesreče. Ogledalo lahko laže o oddaljenosti prihajajočega avtomobila.

Oba avtomobila sta bila stran s cestišča.

V daljavi polna luna - je luna kriva za nesreče?

Glede na odziv na moj zadnji prispevek na blogu, sem se odločil, da naredim malo reklame za gore.

Tule je par lepih fotografij:

Triglav

Kepa v daljavi

Kepa bliže

Škednjovec

Planina Kerstenica

pod Planino v Lazu

Velo polje

Košutnikov turn

na Mojstrovko

EPP za gore - svoboda telesa in duha

Pojdite v gore, ne bo vam žal. Ampak prej premislite kam in naredite načrt ture, brez zemljevida nikakor na neznani teren,… Pravo opremo s seboj,… Pa res se vprašajte kako ste psiho-fizično pripravljeni, ne pretiravat,… Postopoma se daleč pride. Začnite zmerno.

Najhujši so mi tisti, ki jim je prva pot v gore na Triglav. Res je sreča, da je tako malo nesreč v gorah.

In če greste, hodite z odprtimi očmi. Toliko detajlov kot jih je tam gori,… toliko kot jih boste odkrili v sebi,…

Srečno.

“O, danes pa ni gužve,” rečem šoferju, ko mu plačujem tistih 8€ in par centov do Kranjske Gore. “Ja, tako je,” mi še malo zaspan odgovori. Se mi zdi, da se mu je kar malo za malo zdelo, da je moral vstati. Na avtobusu, ob 5.30 iz Ljubljane, sva bila dva. Eno mlado dekle in jaz. V Kranju je mlado dekle izstopilo, vstopili so trije. Potem do Kranjske, avtobus je vstavljal v vseh mestecih in vaseh, jih je vstopilo še nekaj. Res ni bilo gužve. ‘Kako sploh pokrijejo stroške za gorivo’, sem se spraševal.

V Kranju se je zdanilo.

Gužva.

Gorenjska. Konjčki,…

Ko sem izstopil, sem se odpravil, da grem v Krnico in gor na Stenar. V Krnici me je ustavil oskrbnik, da kam jo maham? Ko sem mu povedal, mi je pokazal tablo kjer je pisalo, da je Kriška stena zaprta, da ravno obnavljajo varovala. Hja, kaj sem hotel. Na Špiku sem bil že večkrat. Nič, odločil sem se, da grem na Ponco. Sem jo mahnil gor po tisti lepi potki brez markacij, mimo bivaka I v dolino Velike Dnine. Ampak, ko sem pogledal na uro, se mi nekako ni izšlo, da bi prišel na vrh in še ujel avtobus za nazaj. Pa sem se ustavil pri Boštjanu, ki je sedel na vrhu melišča pod Oltarjem in čakal svojo skupinico, da pride nazaj. Sva kar kakšno razdrla. Prav neverjetno je kakšne ljudi srečaš v gorah. Polne pozitivne energije, enega svojstvenega zadovoljstva, miru,… Vprašanje kakšni so ti ljudje v dolini.

Velika Dnina

Med Veliko Ponco in Škrlatico

Zatrep Velike Dnine, zadaj Oltar

Boštjan pred ostenjem Rokavov in Škrlatice

Pogled v dolino. Zadaj Prisojnik, Mojstrovke, Jalovec, Mangart

Sem se poslovil in odšibal v dolino, v Krnici sem počasi pojedel dober pasulj in odšel proti Eriki na bus. In kaj sem pri Eriki ugotovil, da sem ga zamudil za pol ure. Vozni red sem sem si ogledal na spletni strani avtobusne postaje ljubljana, kjer je lepo pisalo, da gre avtobus od Erike ob 17.39, v resnici je šel pa ob 17.09. To sem potem videl na postaji pri Eriki. Na koga se človek lahko zanese. Kot kaže je potrebno vsako stvar 3x preveriti. Zafrkili so me. Kaj mi je bilo storiti? Pot pod noge do postaje v Kranjski Gori. Vozni red je govoril, da gre naslednji bus čez dve uri, nič, štopat sem šel. Po kakih 20 min avtoštopa, mi je najprej ustavil prijazen urejen gospod, ki je rekel, da gre igrat golf v Arboretum. Napačna smer, sem se mu zahvalil in štopal naprej. Ne vem kako bi, ravno stuširan in nadišavljen, prenašal smrad človeka, ki je 11 ur hodil, v tem svojem velikem avtomobilu. Potem pa mi je ustavil mlad par v majhnem avtu. Do Lesc, sta rekla. Ok, in smo šli.

Še en pogled v zatrep doline

Možici, spremljevalci na brezpotnih poteh

Zadnje melišče pred spustom v dolino

Trije alpinisti na poti v Bivak I.

Pri koči v Krnici

Popoldanske meglice

Škrlatica

Pijača za prave planince. Voda!

Etikete - največji onesnaževalec v Krnici.

Gorski vandalizem. Gor grede se je mlinček veselo vrtel, dol grede pa ne več.

Gorski vandalizem 2. Gor grede je bila žica napeta in količek naravnost. Dol grede pa,…

Povedala sta, da sta kemika, da delata na inštititu Jožef Štefan, da delata doktorat, da razvijata neke nove materiale,… Zanimivo, sem se spraševal, kako da se tako učeni ljudje prevažajo v tako malih avtih. Predlagala sta mi, da je verjetno še najbolje, da grem na vlak, ki baje rabi le uro do Ljubljane. Vredu in gremo. Avtocesto je zabasala konferenca Strateškega foruma Bled, zato smo jo mahnili po enih stranskih kolovozih in prišli v Lesce še pravočasno. Rekel sem hvala in šel na vlak. Sprevodnik je hotel imeti cent manj kot 4€. Vlak je bil sodoben, tih, hiter,… v uri smo bili v Ljubljani. Ljudi je bilo obutno več kot na busu, a še vedno daleč proč od kakšne gužve. Izstopil sem in se odpravil proti kolesu, ki me je zjutraj pripeljalo do postaje. In kaj sem ugotovil, da ga ni več, ni, gledal sem vsenaokoli in ga res ni bilo več. Ukradli so mi bicikl. Hm.

Lesce, čakanje na vlak.

Gužva

Lepote slovenske dežele.

Lepote slovenske dežele.

Gospodična bere knjigo, gospodič pa opise avtomobilov v časopisu.

Ja, spet sem bil med zvermi. Mesto. Dežela zveri in neusiljenega boja za obstanek. Kako je v gorah drugače, kako drugačni so ljudje tam gor. Hm, so res tako drugačni. Vprašanje.

S čudnimi občutki sem šel v trafiko kupit žeton za mestni bus, nakar so me skoraj nalomili najstniški mladci, ki so se postavljali pred svojimi najstniškimi mladenkami, ki so kupovale cigarete light. Zakaj nalomili, ker ne prenesem urivanja, verjetno sem bil s svojim nahrbtnikom neviden. Kdo razume to mladino. Oni so bog in batina. Hm. Ne razumem tega nasilnega vedenja mladcev, ki naj bi ga mladenke tako cenile? Take brezobraznosti, brutalnosti, neuvidevnosti, egoističnega ekstremizma,… Še ena generacija, ki so jo starši zafurali, zaradi lastnega egoizma? Težko reči. Ampak upam, da moj otrok pri 16ih ne bo imel take družbe.

Šel sem na bus. Pred blokom sem pozdravil otroke, ki so se igrali spredaj. Nič, tišina, potem so se začeli smejati in mi kazati osle. Hm.

A ni vse skupaj prav smešno.

Kam je šel mestni človek? Oziroma, a je mestni človek sploh človek, oziroma a je sploh kdaj bil človek? Vse vrednote, ki se gojijo v gorah, tukaj spodaj nimajo kaj za delati? Ja, v gorah so skriti vsi odgovori, problem je če pozabiš vprašanja v dolini.

Kaj naj še rečem, ne čudim se več, da je v mestu vsak zase, da se vsak drži le zase,… nič čudnega. In ne čudim se več, da ljudje ne hodijo več z avtobusom v gore. Morda je res postalo prenaporno - psihično.

Včeraj sem šel po PST-ju, v bistvu bivšem PST-ju, po novem je POT. (PST = pot spomina in tovarištva ali POT, poteka okrog Ljubljane, kot spomin na okupatorjev objem Ljubljane z bodečo žico).

Pa se je ulilo in sem se za par minut ustavil na enem “zavetišču”. Gledal sem vse te ljudi, ki so kar hodili in tekali in kolesarili mimo. Kakšna volja, kakšna energija,…vstrajati kljub dežju in se rekreirati.

In vsak je bil navznoter obrnjen, brezobličen anonimnež, ki se gre po napornem dnevu prepotiti, dati iz sebe vse tiste strupe in si nabrati nove energije, da se bo spet lahko obrnil navzven v urbani vsakdan.

Fotografije ljudi brez obrazov:

tekačica

kolesarji

tekača

kolesarka

Je pa zelo zanimivo koliko rekreativcev je na POTI. Pred kakimi sedmimi leti, ko sem sam začel teči, je bilo tekačev res občutno manj.

Ena moja znanka je taka, da vsakič ko pridemo na obisk, skoraj ne govori drugega kot o oblekah. Kaj je kupila, kaj je videla, kaj je rezervirala, kaj je nekje opazila,…

Skratka, nekaj kar mi je bilo še do nedavnega normalno, mi sedaj, ko sem malenkost spremenil koncept življenja, nekako ne deluje več logično. Pa je fajn človek, tale znanka.

In sem se opazoval in sem opazoval tudi druge, ko smo bili spet v BTC-ju in spet nekaj nabavljali. Ni kaj, potrošniki smo. In kaj to pomeni? Da trošimo, da potrošimo. Tok našega funkcioniranja je dokaj enostaven, klasika. Najprej se izšolamo, potem dobimo službo, za to kar naredimo, pa dobimo denar. In ko imamo denar, kaj potem? Najprej so najbolj nujne stvari kot hrana, pijača, bivališče, osnovne obleke, čevlji, itd, itd, …. Kar ostane pa porabimo za lastne užitke ali pa nalagamo in varčujemo, isto za lastne užike, le da pridejo na vrsto malce kasneje. Ampak, v nekem trenutku se zgodi, da lahko tako nujne kot “stvari za užitek” postanejo primaren bit našega življenja. Sekundarno postane primarno, primarno sekundarno. Religija meteriala. In smo spet pri vsakem posamezniku in “100 ljudi, 100 čudi” in “vsak se odloča zase” .

Kaj se zgodi, ko postane telefon pomembnejši od klicanja z njim, kaj pomeni, da je avto pomembnejši, ko je parkiran, kot pa, ko se peljemo z njim, zakaj je minimalistično stanovanje tako izčiščeno, da nimamo kam odložiti oblek, itd,…

Ko se pojavi dejanski problem, kot npr. resna bolezen, neverjetno hitro spet postane primarno primarno in takisto hitro ti je za vse ostalo “ravno do Kosova”.

Nekoč, ko so se pri nas šele začeli pojavljati nakupovalni centri, sem delal eno fotoreportažo o portošniku. Hotel sem prikazati to odtujenost, samoto sredi ogromnih polic in neskončno artiklov,… Razmišljanje je spet prišlo na isto kjer je že enkrat bilo. Ja, važno da rotira.

Fotoreportaža:

Sodoben voz, nekaterim najljubše prevozno stredstvo.

So otoci nedolžne žrtve “nujnega” potrošništva?

Ja fotografija sploh lahko bolj banalna? David ameriški junak, se smehlja potrošniku. Kakšna parodija.

Več kot je artiklov, več kot je izbire, več časa gre za izbiro pravega.

V vsej tej poplavi materiala, se človek v ogledalu kar spregleda. Vse je pomembno, razen človeka.

Pri hrani je pomembno kako je lepa, ne kako je kvalitetna. Čeprav, zadnje čase se trend res spreminja. Upam, da bo šlo tako tudi v naprej.

Ja, fotografija je strešena, pa kaj. Če bi bila le fotografija strešena bi bilo odlično. Novodobna otroška igrišča.

Otroci. Sonce zamenja neonka, svež zrak zamenja klimat, …

Čakanje na boljše čase? Čakanje na sveži zrak in sonce?

In vsi smo srečni in veseli.

Kje je pa rešitev problema potrošništva? Enostavna, potrošiti je potrebno toliko kot dejansko potrebujemo. In z glavo razmisliti kaj potrebujemo za to, da smo srečni.

Danes sem na Zabreški planini spoznal Mirkota. Z ženo paseta na planini. Oba sta v penziji in že nekaj let kraljujeta tam zgoraj pod Stolom.

Čeprav ju je zaznamovala najbolj boleča nesreča kar jo starši lahko doživijo, sta izgubo preživela. Vsak, ki ju obišče, je dobrodošel, vsak lahko doživi stisk roke in izviren pastirski nasmešek, če ga le opazi.

Kaj pripravi človeka, da pusti dolino in gre v gore, na planine, v višine,… Da živi odmaknjen in hkrati v družbi najlepšega in najprvobitnejšega - narave. In seveda najbliže samemu sebi, brez vse navlake. Kdo ve.

In kako je zanimivo opazovati kakšni ljudje prihajajo na obisk k Mirkotu. In kakšni odhajajo. Ni kaj, pastir Mirko je legenda, ki nikogar ne pusti ravnodušnega.

Mirko - srce planin

Zabreška planina je druga planina od Valvazorjevega doma pod Stolom proti Begunjščici. Prva je Žirovniška planina.

Pri Mirku je vsak dobrodošel.

Ob njem ni nihče ravnodušen.

Mimogrede kakšno razdre in vse se smeji.

O pivskem trebuhu je en vic, ki je še kako po resničnem dogodku. Precej trebušast možakar je čakal pred WC-jem, v katerega je pred njim šel otrok. Pa pride fina gospa in vpraša možakarja: “Oprostite, a vi čakate otroka?” Možak se pa pogladi po svojem trebuhu in odogovori: “Ne, ne gospa, to je od piva.”

Planina zahteva celega človeka.

Zabreška planina stoji ob stezi, ki povezuje Valvazorjev dom in Tinčkovo kočo, od kjer se gre naprej na Zelenico, Roblek, Begunjščico, Vrtačo…

Od tu se začne tudi tako imenovana “položna” pot na Stol - zabreška pot mimo Finžgarjeve skale.

Pastirska koča je pravi gorski grad. Oskrbnika zares lepo skrbita za svoj dom.

V prostem času Mirko naredi tudi kakšno palico.

Krave so počasi začele zapuščati planine. Verjetno se jim bo v dolgih zimskih nočeh kar tožilo po Mirkotu in planinskih dobrotah.

Kakorkoli, če gre kdo v tiste konce, naj se le ustavi pri Mirkotu. Ne bo mu žal.

Zadnje čase iščem ideje za foto projekte.

Pa sem malo brskal po arhivu in prišel do zaključka, da imamo v naši super simpatični deželici še vedno kakšne probleme, ki bi se jih bi bilo mogoče zanimivo lotiti s fotoaparatom pred očesom.

Tole sem našel v arhivu (iz časov, ko sem bil fotoreporter):

Alkoholizem - tole sem slikal nekoč v Baški grapi, pritisnil sem v momentu, ko je novinar ob meni zakričal “U matr, glej ga norca pijanega sredi ceste.”

Problem klimatskih sprememb - kaj bi komentiral, to je svetovni problem. Opozarjanje ne bo dovolj, potrebno se po dejansko prijeti v roke in se naučiti drugače živeti.

Daleč daleč je za naju pomlad. Problem staranja populacije in natalitete. Glede na to, kako se imamo fajn v naši prečudoviti deželici in glede na to, da je imeti otroke nad super fajn, ne vem zakaj ne bi bolj delali na tem. Pa saj delamo, a ne. Zadnje čase se vidi ogromno nosečnic in mladih družinic, mamic, očijev,… z vozički in malimi otročiči. Postaja to trend? Upam, da ne modna muha.

Tole je pa meni moja top 5 fotografija! To je Marija ena prvih ljubljanskih klošark.

No, problem revščine, brezdomstva, … je problem, ki je tako znan, da se dejansko kar navadimo nanj. In na kar se človek navadi enostavno ne opazi več. Pa je potrebno gledati te probleme. Le če jih bomo gledali, jih bomo nekoč mogoče tudi dejansko videli in potem kaj naredili.

Problem cest in smrti na njih. Problem tako ljudi kot tudi živali.

Problem Slovenije - tranzitne deželice. Fotografija iz “doma” za prebežnike.

Slovenija do Rima. Problem “majhnosti” je vedno potrebno izkoristiti. Ravno v tem je naš bit in naša moč.

Je že res, da je košarkaš velik in daleč vidi in dela velike korake. Ampak, mali možic se pa v gužvi prej pririne, med nogami, do govorniškega odra in od tam še bolje vidi. Hec?!

Problem senc in sonc v družbi, državi, gospodarstvu in tako dalje. Povsod so ene sence, ki se na račun osvetljenih plazijo naokoli in pridigajo.

Problem zlorab. Živali, otrok, žensk, ostarelih, delavcev,… ne-močnih. Ne-močni so tisti, ki dejansko niso močni. A je potrebno take zlo-rabljati (drugače povedano: uporabljati zlo), v lastne koristi, v lastno krepitev moči, čeprav je že prisotna? Človeška logika je pač človeška.

Ja, zlorablja se otroke in ti zlorabljajo naprej, kaj pa naj, saj niso krivi, drugega ne znajo/poznajo. Vsako znanje zahteva napor učenja, veliko lažja je pot nasilja.

Krotiti nasilje z nasiljem je najlažje. Ampak včasih enostavno ne gre drugače. Fotografija je nastala po nogometni tekmi, ko je prišlo do spora med navijači.

Problem nasilja v družini. Največji problem družbe. Otroci vidijo nasilje in se ga naučijo kot osnovni vzorec obnašanja in reševanja konfliktov. Ta problem se lahko vleče in vleče in povzroči nepopravljivo škodo. Potrebno je le zagledati ta lasten problem, se zamisliti, analizirati, začeti delati na tem in stvar razrešiti. In potem se en dan zbudiš in rečeš, rad se imam.

Še ena moja top 5 fotografija.

Naj si jo vsak sam obrazloži. Zgodb je v njej kar precej.

Nekdo je, ko je videl to fotografijo, rekel: “Krave in farji to je vse isti drek, vsi nam presite riti kažejo.” Nekdo drugi je pa rekel: “Poglej, pred cerkvijo se še krave priklonijo. Vidiš, moč boga je neizmerna.” Oba sta bila enako navdušena nad to fotografijo. Ja, 100 ljudi, 100 čudi.

Naj zaključim tole moje razmišljanje o fotoprojektih, ki bi se jih dalo zazviti, čeprav so bili že 100x povedani, z enim vicem.

Stari oča Francl sedi pred hišo in vleče pipo, pa pride mimo en mlad fante, pa mu reče Francl: “A veš da bo v nedeljo cel hudič?” Pa vpraša mladec: “Kje pa bo ta cel hudič?”

“Ja v cerkvi pri maši, kje pa.” mu s pobalinsko iskrico v ostarelih očeh, hudomušno odgovori oča Francl.

Radi se imejte.

Zjutraj so me pozdravili, ko sem nesel smeti.

Od kje pridejo in kam grejo.

Hm.