Le Samo

Danes sem na Zabreški planini spoznal Mirkota. Z ženo paseta na planini. Oba sta v penziji in že nekaj let kraljujeta tam zgoraj pod Stolom.

Čeprav ju je zaznamovala najbolj boleča nesreča kar jo starši lahko doživijo, sta izgubo preživela. Vsak, ki ju obišče, je dobrodošel, vsak lahko doživi stisk roke in izviren pastirski nasmešek, če ga le opazi.

Kaj pripravi človeka, da pusti dolino in gre v gore, na planine, v višine,… Da živi odmaknjen in hkrati v družbi najlepšega in najprvobitnejšega – narave. In seveda najbliže samemu sebi, brez vse navlake. Kdo ve.

In kako je zanimivo opazovati kakšni ljudje prihajajo na obisk k Mirkotu. In kakšni odhajajo. Ni kaj, pastir Mirko je legenda, ki nikogar ne pusti ravnodušnega.

Mirko – srce planin

Zabreška planina je druga planina od Valvazorjevega doma pod Stolom proti Begunjščici. Prva je Žirovniška planina.

Pri Mirku je vsak dobrodošel.

Ob njem ni nihče ravnodušen.

Mimogrede kakšno razdre in vse se smeji.

O pivskem trebuhu je en vic, ki je še kako po resničnem dogodku. Precej trebušast možakar je čakal pred WC-jem, v katerega je pred njim šel otrok. Pa pride fina gospa in vpraša možakarja: “Oprostite, a vi čakate otroka?” Možak se pa pogladi po svojem trebuhu in odogovori: “Ne, ne gospa, to je od piva.”

Planina zahteva celega človeka.

Zabreška planina stoji ob stezi, ki povezuje Valvazorjev dom in Tinčkovo kočo, od kjer se gre naprej na Zelenico, Roblek, Begunjščico, Vrtačo…

Od tu se začne tudi tako imenovana “položna” pot na Stol – zabreška pot mimo Finžgarjeve skale.

Pastirska koča je pravi gorski grad. Oskrbnika zares lepo skrbita za svoj dom.

V prostem času Mirko naredi tudi kakšno palico.

Krave so počasi začele zapuščati planine. Verjetno se jim bo v dolgih zimskih nočeh kar tožilo po Mirkotu in planinskih dobrotah.

Kakorkoli, če gre kdo v tiste konce, naj se le ustavi pri Mirkotu. Ne bo mu žal.

Objavljeno v 20.08.2007 ob 16:19 in zapisano pod miks .