Črna kronika – nesreča na Cesti Dolomitskega odreda v Ljubljani

29.08.2007 ob 10:01

Baje je počilo kot, da bi padla bomba. Nesreča. O, vem kako poči. Kdo, kaj, kako, zakaj? Kdaj sem vedel, ob 20.50 zvečer. Čez par minut, ko izvem za ta dogodek, tečem iz hiše na cesto gledat, da ni kdo od domačih. Ni. Tam stoji kakih 15 ljudi s prekrižanimi rokami in gleda in se pogovarja. Hitro pogledam v avtomobile. Prazna sta. Ok. Gledam, če so zavarovali nesrečo, trikotnikov ni. Hitro odreagiram, “kje so trikotniki, dajte mi dva trikotnika.” Nekdo od nekje prinese trikotnika, tečem z enim na eno stran, z drugim na drugo. “A ste klicali policijo?”, “Smo,”odgovori nekdo iz množice. Ljudje nemo opazujejo. Potem se ustavim in gledam kdo je bil v avtih. Sklepam, da je bil v enem tisti, ki je šepal naokoli, v drugem pa starejši par, ki stoji ob cesti, tujci so. Potem začnem spraševati kaj se je zgodilo? Pa dobim eno zgodbo. Ta, ki je na drugi strani ceste je izsilil, drugi je pa trčil vanj in ga je vrglo v živo mejo. Čakamo reševalce in policijo, ki pridejo po kakih 15 minutah. Na srečo brez hujših poškodb, na srečo brez žrtev.
Ko sem bil fotoreporter, sem prevečkrat fotografiral nesreče. Mrtvece mi ni bil problem fotografirati, bili so mrtvi. Če je pa bil kdo še živ, je bilo pa grozno. Nekoč sem ravno naletel na nesrečo. Zgodila se je 2 avta pred menoj. Avto je zbil mladega kolesarja. Starega kakih 10 let. Prijel sem fotoaparat in tekel na kraj. Tudi takrat sem spraševal po trikotnikih in če so že klicali. Naredil sem le 3 fotografije in še te bolj na skrivaj. Grozno je bilo. Takoj so bili ob otročku starši. Otroček je negibno ležal in krvav ihtel in tako kričal, da se nam je vsem srce trgalo. Grozno. Na srečo ni bilo s hrbtenico nič narobe in je šlo le za lažje poškodbe. Na srečo.

Dragi moji sovozniki, pazite na cesti. Ko človek vidi razmesarjena, zoglenela, … trupla, ja ko jih vidi. In ko sliši vse tiste krike preživelih, ko jih gasilci režejo iz vozil. Tisti, ki tega niste videli ali slišali v živo, verjemite! Verjemite, da je res grozno!

Pri včerajšnji nesreči je verjetno šlo za to, da je voznik, ki je speljeval iz neprednostne ceste na glavno, v ogledalu, ki je postavljeno kot pomagalo na drugi strani ceste, slabo ocenil s kakšno hitrostjo se mu približuje vozilo in je speljal prepozno. Sklepam. Na cesti je potrebno resnično biti pozoren na vse malenkosti in vse nenehno preverjati. Gre za naša in za življenja drugih. Če pridete na kraj nesreče, res kot prvo zavarujte kraj, da ne bo še kdo priletel in bo še večji zos. Pa takoj kličite reševalce, pa takoj pomagajte po svojih močeh. Vedno je potrebno imeti pred očmi, “kaj če bi se to zgodilo meni?” Kako bi bili takrat veseli vsake pomoči.

Nesreče, kot tista pred dnevi pred predorom Golovec, res niso potrebne.

Radi se imejte, zato pazite nase na cestah.

Par fotografij:

026.jpg

En avto je poletel v živo mejo in se zaletel v jablano. Lastnik jablane pobira odpadla jabolka.

036.jpg

Šofer je imal kar srečo.

084.jpg

Policija na delu.

093.jpg

Fotografiranje

055.jpg

Brez komentarja.

075.jpg

Ogledovanje kraja nesreče. Ogledalo lahko laže o oddaljenosti prihajajočega avtomobila.

065.jpg

Oba avtomobila sta bila stran s cestišča.

043.jpg

V daljavi polna luna – je luna kriva za nesreče?

  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev na “Črna kronika – nesreča na Cesti Dolomitskega odreda v Ljubljani”

  1. pet-in-g-seks pet-in-g-seks pravi:

    luna ponavadi ni glavni razlog, je pa nema opazovalka teh “bedastih” nesreč.

  2. robert pravi:

    “power is nothing without control”, “no brains no gains”, zgleda da je šlo prehitro … če res hitiš pa pride do tega da na cilj preideš res pozno, t.j. z vmesnimi postanki v bolnišnici, ali pa nikoli t.j. z vmesnim postankom na Žalah … ;o( … je bla pa tale poslikava prava fotoreporterska “diverzija” s tvoje strani Samo … ;o)

  3. popi pravi:

    Zanimiva izjava o fotografiranju mrtvih v prometnih nesrečah. Kar zgrozim se! Sama sem imela nekoč tako izkušnjo v Beogradu, fotograf je priletel in želel slikati mrtvega voznika v vozilu in moja reakcija je bila, da sem mu iztrgala fotoaparat in ga zalučala daleč stran. Nikoli me ni tožil. To je naravnost mrhovinarstvo!

  4. samo samo pravi:

    popi, moja izjava o fotografiranju mrtvih ni mrhovinarstvo! Kot fotoreporter sem bil reporter, ki drugim predstavi dejstva s fotografijo. Vem, za tiste, ki so v bližini in opazujejo takega fotografa pri delu, mogoče res izgleda kot da se pase na nesreči drugih. Mogoče nekateri to tudi res počnejo. Sam nisem delal tega in nikoli ne bom. Gre za čisto drugo stvar in sicer ljudem kazati dejstva, ki se ne bi smela zgoditi! Odpirati oči, da se ne bi več dogajalo! Da bi bili bolj pazljivi in pozorni,…! To je bit fotoreporterstva!!! Fotoreporter, ki razmišlja drugače ni fotoreporter! Zato lahko dam tako izjavo, marsikdo je ne prenese in mu ni razumljiva, ampak, če hočeš posneti take fotografije moraš preko čustev in delati v dobro za naprej. Čustva pa izliješ v posnetek. Vem, sliši se čudno, če pa to delaš, ni čudno. Grozno pa je, če je kdo živ, potem si tam ne kot fotoreporter ampak kot človek in pomagaš. Preozko gledanje je včasih logično. Je pa res, da tega dela ne bi več delal, fotografiral mrtvece. Ne hvala. Dovolj je bilo.

    Robert, ni bila diverzija. Bil sem zelo neviden, kot vedno.

  5. samo samo pravi:

    “Naredil sem le 3 fotografije in še te bolj na skrivaj.”, k temu moram dodati, da ne bo pomote, tam sem bil službeno. Če ne ne bi fotografiral. Isto velja tudi za mrtvece.
    V naravi fotoreporterja je dokumentiranje resnice.

  6. Andrej pravi:

    Popi, morala bi napisat, da “sem imela srečo, da me nikoli ni tožil”, kajti če bi te in bi se obenem izkazalo, da je bil tam po službeni dolžnosti, bi drago plačala. Na prizoriščih raznovrstnih nezgod imajo policisti svoje delo, gasilci svoje, reševalci svoje in fotografi svoje delo. Vemo kaj delajo policisti, kaj gasilci, kaj reševalci in vemo, kaj delajo fotografi – fotografirajo. Pika.
    Da gre za “mrhovinarstvo” je nadvse primitivna, nezrela in nepremišljena izjava.

  7. Krajnc B. Krajnc B. pravi:

    V glavi tega voznika verjetno ni kaj več kot pajkova mreža, vsaj pajki na pokrovu motorja AX-a kažejo na to.
    Na vetrobranskem steklu je nova zvezdica, saj ob polni luni zvezde ne smejo manjkati.
    Zakoni narave in pregovori še vedno držijo: Jabolko ne pade daleč od drevesa!
    Še en nasvet vozniku: Mi smo včasih rabutali zrela jabolka, na drevesa pa smo plezali, ne pa podirali z avtomobili.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !