Arhiv za Avgust, 2007

FotoPub

13.08.2007 ob 15:42

V soboto smo šli na Fotopub, na finale.

Ogledali smo si dve razstavi in bili na otvoritvi tretje, ki je imela za uvod kolesarsko dirko, katero smo pa zamudili.

Po vsem tem je bil pa še koncert in istočasno, zgoraj nekje nad to jazz glasbo, končna predstavitev izdelkov udeležencev.

Vsekakor zelo zanimivo in poučno. Zanimive ideje, razmišljanja, filozofija,…

Par utrinkov:

041.jpg

zunaj

28.jpg

špricanje po kolesarski dirki

26.jpg

dirkalnik

033.jpg

Chris de Bode – avtor razstave

062.jpg

razstava

161.jpg

razstava

011.jpg

razstava

072.jpg

brez komentarja

022.jpg

po otvoritvi

34.jpg

publika

052.jpg

publika

102.jpg

LokalPatriot

42.jpg

prezentacije in Jazoo

40.jpg

Jazoo

  • Share/Bookmark

ZOO 2

10.08.2007 ob 09:59

Vedno bolj sem mnenja, da je dejansko potrebno hoditi v ZOO, ker tako dejansko lahko pomagamo, da se razmere za nekatere živali izboljšajo.

Včeraj npr. smo opazovali hranjenje šimpanzov. Oskrbnik je bil prav neverjeten. Topel, prijazen, dober,… kako komunicira z njimi, z Nežo, Mojco,… kako se z njimi pogovarja in jih hrani in kako se odzivajo. Res lepo,…

Ampak po drugi strani za moje pojme nimajo dovolj prostora. Mogoče se motim, ampak občutek je tak.

Ujetnik pa še vedno ostaja ujetnik.

Par fotografij:

032.jpg

osamljenost (slon je sam samcat)

112.jpg

iluzija svobode (čeprav, žirafe imajo zelo lepo urejene prostore, velike, pa zunaj velik prostor za gibanje)

122.jpg

iluzija svobode 2

  • Share/Bookmark

Bled – slovenski biser

6.08.2007 ob 14:42

Včeraj se mi je Bled pokazal v eni taki posebni luči – tisti najlepši – pozno popoldanski. Res je bilo lepo. Prvič, da so mi trume turistov delovale skladno z ambientom. Pa račke in kužiji in polno rib, pa dva harmonikaša ob jezeru. Bled je res slovenski biser.

Potem sem pa s sinkom čakal na sladoled. Naravni sladoled. Vrsta je bila res dolga, kakih 12 jih je bilo pred nami. In smo čakali. Meni se zdi logično, da pač, če je vrsta, čakaš. No, potem se je za nami pojavila skupinica starejših ljudi, ki so po parih sekundah čakanja že začeli godrnjati in nergati nad vrsto, najbolj pa nad puncama, ki sta sladoled prodajali. Da sta počasni, da kaj mečkata, da kaj se pogovarjata med seboj,… Nekaj časa sem poslušal, potem pa zelo na glas začel debato s kolegom, ki je tudi čakal v vrsti ob meni s svojim otrokom. Sem rekel, da kako je neverjetno in nelogično kako ljudje razmišljajo. Postavijo se v vrsto in potem nergajo nad njo. Hm. Zakaj so se pa postavili v vrsto za sladoled? Zaradi vrste? Zaradi sladoleda? Zaradi trgovk? Zaradi nerganja? Zakaj? Če vidiš vrsto, je najbolj logično, da boš moral počakati, da prideš na vrsto. Če nočeš čakati, pojdi tja, kjer ni vrste. In zakaj bi žalil tiste, ki ti bodo dali sladoled? Bi bil sam vesel in srečen, če bi te en nenehno priganjal in grajal? Bi delal bolj hitro? Zakaj se ne postaviš v kožo tega, ki to dela? Zakaj ga ne spoštuješ in ceniš? V končni fazi, če ga ne bi bilo tam, ravno tega, ki ga kritiziraš in zmerjaš, ti nikoli ne bi imel tega sladoleda. Paradoks.

In so bili kar tiho in čakali na svoj sladoled. Mi pa tudi. In smo ga dobili in je bil zelo dober. In trgovkama sem podaril en lep nasmešek. In ga tudi dobil nazaj. Tisti pred mano pa, ki je eni rekel, da zakaj pa to ne gre hitreje, ga ni dobil. Pa še sladoled je verjetno imel drugačen priokus. Vsega tistega gneva in nerganja.

Ja, stvari so lahko pozitivne ali pa negativne. Pravijo, da je kozarec lahko pol prazen ali pa pol poln. :)

Tokrat klasične lepe fotografije:

021.jpg

klasika 1

17.jpg

klasika 2

121.jpg

3

061.jpg

4

111.jpg

Bled prostor za parčkanje

101.jpg

par v vodi

081.jpg

par zunaj

071.jpg

par zunaj

14.jpg

simbioza neba in vode

15.jpg

simbioza turistov in domačinov

19.jpg

brez komentarja

051.jpg

polna zasedenost kapacitet in “gadafi” center v vsem svojem sijaju

031.jpg

Ja, ko cerkvico na edinstvenem otočku sredi jezera oblijejo zadnji sončni žarki, se romantika na kopnem in na vodi lahko nadaljuje,…

:)

  • Share/Bookmark

Problem nagrad za arhitekturo – Celjska koča

3.08.2007 ob 11:04

Zadnjič sem se s kolegom pogovarjal o fotografiji. O njenem bitu, smislu,… katera je močna, katera je lepa, katera je le čisti formalizem, katera zadene,…

Potem sva prešla na arhitekturo in njen bit in smiselnost in sva prišla do zaključka, da je najtežje najti harmonijo med funkcionalnostjo, estetiko in vkomponiranostjo v prostor. Ampak, bit nad bitom je pa zadovoljstvo uporabnikov te arhitekture, pa naj bo to enodružinska hišica ali pa opera.

Tu se pa pojavi nekakšen razkorak med uporabniki in stroko. Uporabnikom lahko naprimer v neko novo stavbo dobesedno teče voda, istočasno pa ta ista stavba dobi nagrado za najboljšo arhitekturo leta,… Banalno? Naj ne bi bilo. Neumno? Hm, tu se pa potem krešejo iskre.

Ja, sem arhitekt in točno vem koliko truda je potrebno, da se postavi neka stavba. Koliko časa je potrebno za idejo, truda za to, da naročnik to idejo sprejme, koliko za papirno vojno z birokracijo, koliko za izris vseh detajlov, kakšne muke z usklajevanjem izvajalcev,… Ampak potem se stavba postavi, opremi, vseli,… In kaj potem? Arhitekti, če so ponosni nanjo, jo hočejo imeti objavljeno v raznih arhitekturnih revijah, jo imeti na rastavah, kandidirati za nagrade, ki jih podeljuje stroka. Izvajalci jo hočejo imeti kot referenco v svojih katalogih in na webu. Uporabniki pa jo hočejo uporabljati in v njej živeti, delati, jo obiskovati, pač odvisno od namena te stavbe,… Vsak bi nekaj rad od te stavbe, bivalec, je pa dejansko odvisen od nje. Če mu npr. pušča streha, bo namočen on in le on. Arhitekt, izvajalci, vsa biroracija, bodo pa suhi,…

Ideja, da bi se stavbe ocenjevalo, oziroma, da bi jim stroka podeljevala nagrade šele po npr. 10. letih uporabe, je zelo zanimiva.

Naj nadaljujem moja razmišljanja na konkretnem primeru – Celjski koči.

Stavba je letos dobila Plečnikovo medaljo. Že na fotografijah zgleda zelo zanimivo, v živo takisto. Stavba stoji lepo vpeta v prostor, nudi lepe vedute, je urejena, sodobna, prijazna, topla,… Ima lep lesen ovoj, no, dokler se ji ne približaš na meter, ker potem ugotoviš kako je izvedeno tisto kar arhitekt nariše,… – šlampasto. Zanimivo je, da ta isti lesen ovoj že po dobrega pol leta uporabe propada. Neverjetno. Ampak, spet opravičiš s tem, da verjetno arhitekt ni hotel takega lesa, da je bil mogoče zaveden s strani izvajalcev, da mogoče nadzor ni naredil kar bi dejansko moral,… Gremo dalje, wellness center je majhen a prijeten, potem pa zagledaš da mozaik leti stran, že kar zelo občutno, da je razpokal,… pa si spet rečeš, hja, verjetno je bilo slabo izvedeno, potrebno bo sanirati, kdo je pa narisal tak detajl, da je keramika položena na lesen pod? Ampak, saj pravim, ker sem arhitekt popolnoma razumem. Potem se ne da čistiti oken odzven, ker se ne da pridi do stekla; okna se ne odpirajo dovolj, zunaj je pa lesen ovoj, ampak spet rečeš, ok, osebje še ni navajeno na stavbo, se bojo pač morali bolj potruditi,…. Potem se vidi npr. v kuhinjo, ko ješ,… tudi tule se da postaviti nek paravanček,… No vse se da, vse se popravi, sanira, obnovi,… Razumem. Ampak, ko sem pa slišal, da je manj gostov kot prej, da ljudje ne sprejmejo nove stavbe, da jim je tujek, neprijazna,… hm, potem se pa človek dejansko zamisli. Kje in kaj je stroka, ki taki stavbi podeli medaljo, čeprav, ok, tehnično ni dovršena, ampak to se da sanirati, jo ljudje ne sprejmejo. Hm. Pa kako slaba referenca je to potem za arhitekta, ki si je stavbo zamislil, mislim na te tehnične pomanjklivosti, ker na koncu nihče ne reče, “izvajalec inženiring ta pa ta je kriv da mozaik odpada”, ne, na koncu se reče le: “tole stavbo je naredil ta pa ta arhitekt in glej kako je šlampasta,…”

Ja, človek se res zamisli. Pa ne obtožujem nikogar, ne ljudi ki ne sprejmejo stavbe, niti arhitekta in izvajalcev in naročnika, nikogar. Dejstvo je pa, da smo različni, da je nekomu nekaj všeč, drugemu ne,… in dejstvo je, da če stvar ni dobro narejena, ne funkcionira. Dejstvo je pa tudi, da se temu stroka izogiba in podeljuje nagrade za arhitekturo, lahko rečemo celo le za arhitekturno idejo, ne pa za izvedeno delo, drugače njihova odločitev ni logična. Ker če bi bilo res pošteno, bi dejansko stavba dobila nagrado po 10 letih, ko bi se točno videlo, kaj je stavba doprinesla v neki ambient, naročniku, ljudem, kako se obnaša, kako se stara, kako funkcionira na vseh vidikih,… in kako je njena podoba vplivala na samo arhitekturo in stroko, jo je kaj spremenila, je dala komu misliti, je vplivala na naslednje generacije,… Poglejno Plečnika, ko so bile njegove stavbe postavljene, kdo jih je dejansko cenil takrat, poglejmo kako so cenjene sedaj, po toliko letih. Kje so torej dejanski parametri za ocenjevanje arhitekture?

Avtorjema Celjske koče (Lena in Tomaž Krušec), se iskreno opravičujem, ker sem ju vzel kot primer za to intervencijo. Oba zelo spoštujem in cenim. Upam, da bo koča čez 10 let sprejeta od vseh ljudi, da bodo radi hodili tja, da se bo lepo starala in omogočala normalno vzdrževanje. In da bo čez 50 let še bolj cenjena kot danes – kot plečnikova dela,…

c01.jpg

Celjska koča

c02.jpg

harmonija materialov

c05.jpg

katastrofalna izvedba

c04.jpg

slaba zaščita lesa

c03.jpg

problem vpliva vode na les, če ne odteka

c08.jpg

odpadanje mozaika

c07.jpg

odpadanje mozaika in necivilizirani, nekulturni, nespoštljivi obiskovalci

c06.jpg

problem vitkih ograj – v eno stran kot da je ni, v drugo pa popolno zastiranje pogleda

c09.jpg

igrivost

c10.jpg

Je dobra arhitektura pomagalo za ljubezen in dobre odnose?

  • Share/Bookmark

Mesto Krk – prebujanje 2

2.08.2007 ob 17:11

Ja, da nadaljujem tole foto štorijo iz mesta Krk.

Kaj človek opazi zgodaj zjutraj po obmorskih mestih, krajih,… pa naj bo to Durovnik, Umag, Krk, Split,…? Mačke. One so dejansko znanilke jutra. Vseh vrst in oblik so. Ampak vse so tako flegma in kul. Prav zanimivo, kot da se jim nikamor ne mudi, kot da je življenje popolno, kot da je človek mesta naredil le za njih,…

Opazovati mačke zna biti pravo razodetje.

Takole je bilo:

m13.jpg

Jaz sem najlepša na tem svetu.
m14.jpg

Ha, misli si, jaz sem najlepša.

m01.jpg

Neč, stara, grem na obisk do Marize za vogalom.

m15.jpg

Pozdravi jo.
m04.jpg

Kdo šteka te hecne turiste. Le kaj vidjo na teh zlizanih mestnih kamnin?

m03.jpg

Midve sva pa domači muci – pravi princeski. Midve nikoli ne stikava po smetnjakih.

m02.jpg

Pa je še en dan pred nami. O, danes grem pa na rivo bejbe gledat. Ho ho, še Anteta povabim zraven.

m12.jpg

Joj ja ti nesrečniki pasji. Kdo jih razume, na vrvicah jih imajo in oni so vsi srečni in veseli, da so lahko podložniki. Človekovi najboljši prijatelji ja – ja pa ja de,… Ha ha, zaslepljenci.

Svet je res hecen.

  • Share/Bookmark

Mesto Krk – prebujanje

2.08.2007 ob 12:21

Zadnjič na dopustu sem se zjutraj odpravil pogledat, kako se prebuja prijetno obmorsko mestece Krk.

Ura je bila rana, sonce je ravnokar vzšlo, ljudje pa, hja, vsak v nekih svojih mislih,…

Utrinki:

01.jpg

Obzidnje v prečudoviti jutranji svetlobi.

02.jpg

Jutranje priprave – popravki glavnega trga pred navalom turistov.

03.jpg

Včerajšnje smeti čakajo. Sence se že sprehajajo po ulicah.

04.jpg

Simbioza “vsak dobi svoj kos pogače”. Pekarka jo proda, lačni jo kupijo in pojedo, golobi pa dobijo drobtinice.

06.jpg

V simbiozi po pogačo.

05.jpg

Turisti navalijo zelo zgodaj. Muce si pa mislijo svoje.

08.jpg

Po Jutranji list.

07.jpg

Gospa na promenadi.

09.jpg

Zehanje in prvi čik trgovk – pred navalom turistov.

10.jpg

Čakanje na odprtje pošte.

11.jpg

Domačini so se zbudili. Tako ljudje kot muce.

12.jpg

Barba gre v trgovino.

Zgodba se bo nadaljevala s prebujanjem muc.

  • Share/Bookmark