Zadnjič sem se s kolegom pogovarjal o fotografiji. O njenem bitu, smislu,… katera je močna, katera je lepa, katera je le čisti formalizem, katera zadene,…
Potem sva prešla na arhitekturo in njen bit in smiselnost in sva prišla do zaključka, da je najtežje najti harmonijo med funkcionalnostjo, estetiko in vkomponiranostjo v prostor. Ampak, bit nad bitom je pa zadovoljstvo uporabnikov te arhitekture, pa naj bo to enodružinska hišica ali pa opera.
Tu se pa pojavi nekakšen razkorak med uporabniki in stroko. Uporabnikom lahko naprimer v neko novo stavbo dobesedno teče voda, istočasno pa ta ista stavba dobi nagrado za najboljšo arhitekturo leta,… Banalno? Naj ne bi bilo. Neumno? Hm, tu se pa potem krešejo iskre.
Ja, sem arhitekt in točno vem koliko truda je potrebno, da se postavi neka stavba. Koliko časa je potrebno za idejo, truda za to, da naročnik to idejo sprejme, koliko za papirno vojno z birokracijo, koliko za izris vseh detajlov, kakšne muke z usklajevanjem izvajalcev,… Ampak potem se stavba postavi, opremi, vseli,… In kaj potem? Arhitekti, če so ponosni nanjo, jo hočejo imeti objavljeno v raznih arhitekturnih revijah, jo imeti na rastavah, kandidirati za nagrade, ki jih podeljuje stroka. Izvajalci jo hočejo imeti kot referenco v svojih katalogih in na webu. Uporabniki pa jo hočejo uporabljati in v njej živeti, delati, jo obiskovati, pač odvisno od namena te stavbe,… Vsak bi nekaj rad od te stavbe, bivalec, je pa dejansko odvisen od nje. Če mu npr. pušča streha, bo namočen on in le on. Arhitekt, izvajalci, vsa biroracija, bodo pa suhi,…
Ideja, da bi se stavbe ocenjevalo, oziroma, da bi jim stroka podeljevala nagrade šele po npr. 10. letih uporabe, je zelo zanimiva.
Naj nadaljujem moja razmišljanja na konkretnem primeru – Celjski koči.
Stavba je letos dobila Plečnikovo medaljo. Že na fotografijah zgleda zelo zanimivo, v živo takisto. Stavba stoji lepo vpeta v prostor, nudi lepe vedute, je urejena, sodobna, prijazna, topla,… Ima lep lesen ovoj, no, dokler se ji ne približaš na meter, ker potem ugotoviš kako je izvedeno tisto kar arhitekt nariše,… – šlampasto. Zanimivo je, da ta isti lesen ovoj že po dobrega pol leta uporabe propada. Neverjetno. Ampak, spet opravičiš s tem, da verjetno arhitekt ni hotel takega lesa, da je bil mogoče zaveden s strani izvajalcev, da mogoče nadzor ni naredil kar bi dejansko moral,… Gremo dalje, wellness center je majhen a prijeten, potem pa zagledaš da mozaik leti stran, že kar zelo občutno, da je razpokal,… pa si spet rečeš, hja, verjetno je bilo slabo izvedeno, potrebno bo sanirati, kdo je pa narisal tak detajl, da je keramika položena na lesen pod? Ampak, saj pravim, ker sem arhitekt popolnoma razumem. Potem se ne da čistiti oken odzven, ker se ne da pridi do stekla; okna se ne odpirajo dovolj, zunaj je pa lesen ovoj, ampak spet rečeš, ok, osebje še ni navajeno na stavbo, se bojo pač morali bolj potruditi,…. Potem se vidi npr. v kuhinjo, ko ješ,… tudi tule se da postaviti nek paravanček,… No vse se da, vse se popravi, sanira, obnovi,… Razumem. Ampak, ko sem pa slišal, da je manj gostov kot prej, da ljudje ne sprejmejo nove stavbe, da jim je tujek, neprijazna,… hm, potem se pa človek dejansko zamisli. Kje in kaj je stroka, ki taki stavbi podeli medaljo, čeprav, ok, tehnično ni dovršena, ampak to se da sanirati, jo ljudje ne sprejmejo. Hm. Pa kako slaba referenca je to potem za arhitekta, ki si je stavbo zamislil, mislim na te tehnične pomanjklivosti, ker na koncu nihče ne reče, “izvajalec inženiring ta pa ta je kriv da mozaik odpada”, ne, na koncu se reče le: “tole stavbo je naredil ta pa ta arhitekt in glej kako je šlampasta,…”
Ja, človek se res zamisli. Pa ne obtožujem nikogar, ne ljudi ki ne sprejmejo stavbe, niti arhitekta in izvajalcev in naročnika, nikogar. Dejstvo je pa, da smo različni, da je nekomu nekaj všeč, drugemu ne,… in dejstvo je, da če stvar ni dobro narejena, ne funkcionira. Dejstvo je pa tudi, da se temu stroka izogiba in podeljuje nagrade za arhitekturo, lahko rečemo celo le za arhitekturno idejo, ne pa za izvedeno delo, drugače njihova odločitev ni logična. Ker če bi bilo res pošteno, bi dejansko stavba dobila nagrado po 10 letih, ko bi se točno videlo, kaj je stavba doprinesla v neki ambient, naročniku, ljudem, kako se obnaša, kako se stara, kako funkcionira na vseh vidikih,… in kako je njena podoba vplivala na samo arhitekturo in stroko, jo je kaj spremenila, je dala komu misliti, je vplivala na naslednje generacije,… Poglejno Plečnika, ko so bile njegove stavbe postavljene, kdo jih je dejansko cenil takrat, poglejmo kako so cenjene sedaj, po toliko letih. Kje so torej dejanski parametri za ocenjevanje arhitekture?
Avtorjema Celjske koče (Lena in Tomaž Krušec), se iskreno opravičujem, ker sem ju vzel kot primer za to intervencijo. Oba zelo spoštujem in cenim. Upam, da bo koča čez 10 let sprejeta od vseh ljudi, da bodo radi hodili tja, da se bo lepo starala in omogočala normalno vzdrževanje. In da bo čez 50 let še bolj cenjena kot danes – kot plečnikova dela,…
Celjska koča
harmonija materialov
katastrofalna izvedba
slaba zaščita lesa
problem vpliva vode na les, če ne odteka
odpadanje mozaika
odpadanje mozaika in necivilizirani, nekulturni, nespoštljivi obiskovalci
problem vitkih ograj – v eno stran kot da je ni, v drugo pa popolno zastiranje pogleda
igrivost
Je dobra arhitektura pomagalo za ljubezen in dobre odnose?
