Ja…, včeraj je bilo 2 leti od mojega do sedaj največjega stresa. O.K., kar je bilo je bilo. Je šlo mimo…

In sem šel po dolgem času k maši, “ker se spodobi”. Ampak res, človek, ki se “trudi” biti odprt, sproščen, vesel, srečen,… zelo težko razume tole farso, ki se ji reče Cerkev. Nekaj časa sem imel občutek kot da sem v teatru. Župnik v vseh tistih njegovih svečanih oblačilih – kostumih, ministranti zraven v poštirkanih belih angelskih oblekah. Lepi kelihi, čipkasti prti,…Nekaj časa kot da sem v zgodovinski enciklopediji. V pridigi je bil namreč govor o diktatorju Nebukadanezerju in o Judih, ki so se vrnili in obnovili sveti hram, pa kako so potem žurali, zaklali več sto živali,… (Koga to zanima?) Potem kot da sem v bližnji zgodovini, s spomini na kočevsko regijo, kjer so porušili ne vem koliko cerkva,….(Sprava?) Zatem kot da sem v rani mladosti, ko sem komaj čakal, da se maša konča in se gremo s prijatelji ven igrati in špičiti neumnosti. Večino časa pa se mi je porajala stara misel, kot vedno ko sem v cerkvi: “Kdo tule koga nateguje?” Kdo farane? Kdo “farje”? Male ribe jejo velike. In tavelike ribe so lahko zelo debele.

Res težko prenašam nategovanje ljudi tipa “Komunisti so požgali cerkev, zaprli duhovnika, uničili to in ono,…” čez 5 min pa “Molimo: Oče naš, ki si v nebesih, … in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,…” Aha. Jezus je pa rekel: “Ljubite svoje sovražnike, kakor ljubite sami sebe.” Hm. Zanimiva je taka ljubezen do samega sebe.

Seveda pa je Cerkev tako velika inštitucija, da “prodaja” vse živo. Frančiškani s svojo zastonj terapijo so glede tega ena svetla zvezda. Ampak spet, vse je odvisno od posameznika in na kaj in koga naleti. Ja, so dobri in zli posamezniki, tudi v Cerkvi.

Ko sem bil majhen, je bila cerkev vsak dan polna mularije. Včeraj je bilo mladih v cerkvi le nekaj. A so ljudje končno začeli razmišljati z lastno glavo?

Da ne bo pomote, kakor komu zapaše. Če kdo rad vsak dan hodi k maši, hvala bogu. Če kaj potegne od tega, toliko bolje. Če duhovno napreduje, super. Spoštovanja vredno.

Ja…, življenje je trgovina. Cerkev ni izjema. Njena ponudba je taka in taka, če kdo kupi, O.K., če ne, pač ne. Potrošniki smo pa vedno bolj izobraženi in imamo vedno več pravic. Če Cerkev ne bo kaj ukrenila, bo mladih tam vse manj in manj. Pa ne pozabimo na problem pedofilije in med farani prisotnega strahu za svoje otroke,…

Saj sami pravijo, kar seješ tisto žanješ.

Fotografija iz serije Noni. Samostojna fotografska razstava v Cankarjevem domu leta 2000.

V nedeljo je bilo na Bledu, na sprehajališču okrog jezera, klasično veliko ljudi. Kot se spodobi za lepo nedeljsko popoldne. Starši z vozički in v njih spečimi, norečimi, smejočimi, razigranimi, jokajočimi,… otroci.

Pari – mladi, malo manj mladi, pa tudi starejših se ni manjkalo, ki so iskali objem ter se večinoma zadrževali na klopcah in zrli nekam v daljavo. Zrli so, videli pa nič drugega kot le ljubljeno osebo poleg sebe. Pa ogromno turistov. Slišal sem Italijane, Nemce, Angleže, Hrvate, ki so se sprehajali, gledali lepote, fotografirali in se fotografirali.

Sam sem na sprehodu poskušal opaziti “lepote”, ki niso v korist Bledu in Sloveniji. Saj vemo, če gremo sami v tujino in je vse lepo urejeno, čisto, vzdrževano,… rečemo: “Kako lepo je tule, le poglej. Ko bi bilo pri nas takole…” Če pa nam kaj ni všeč pa rečemo: “Ajej ja, tile tule bi pa res lahko bolj uredili okolico. Saj je slabše kot pri nas…”

Kaj rečejo turisti, ki pridejo na Bled? Kaj rečejo, ko vidijo na spodnjih fotografijah vidne zadeve, vsem na očeh? Se zadovoljijo s pogledom na cerkvico, račke in kremšnito? Kremšnito s čebulo, ker oči zapečejo in zaskelijo. Tako malo je potrebno, da se stvari uredijo. Le dobra volja. Ampak ne… Kriv je denar, kriv je župan, občina, kriva je država in njena vlada,… “Logična” miselnost tipičnih slovencelnov.

Takole bom zaključil: Če se naješ jedilne čokolade in se potem ene par dni ne moreš pošteno “usrati”, kdo je kriv za to? Janša?

Lepote:

“Zapuščena” Vila Prešeren.

Čudno odstranjena luč.

“Omanova vila”.

Zaloga razglednic.

Potopljen čoln, posledica neverjetne količine padavin.

Tihožitje.

Izvirni smetnjaki.

Poslikave na tribunah.

Zazelenitev tribun.

Zapuščena pergola.

Izvirni tuši.

Premalo potk ob jezeru?

Nevzdrževane luči pod Vilo Bled.

Je bilo manj listja, ko je tule maširal Tito?

Zlomljen naslon klopce.

Ribič ribič me je ujel.

Tihožitje po odstranitvi luči.

Ogledalo.

Tihožitje po odstranitvi luči.

“Vila predpodrtija”.

Zazelenitev.

Kanalizacijski element ob jezeru.

Koš.

Zazelenjenost.

Vsem dostopen muholovec.

Zarjavele zastave.

Stopnišče.

Kaj je na tej fotografiji gorenjskega? Napis Gorenjska banka in rdeče rože na oknih.

Gorenjske rože.

Skladišče za stole in mize.

Vprašanje kaj od zgoraj prikazanega sploh kdo opazi. Ker je Bled pač naš turistični biser.

Pred kratkim je zaštartal Go!Design, spletni portal o designu, kjer sodelujem tudi sam.

Takole so sami predstavili, za kaj gre:

“O spletnem mestu Go!Design raste! Stičišče za vse, ki vas zanimajo novosti na področju notranjega oblikovanja.

Prenavljate hišo ali stanovanje? Ga še nimate, pa vseeno radi listate revije in sanjarite o novem domu? Mogoče le iščete tisto pravo darilo za vselitev, poroko ali kar drobno pozornost? In ne veste kje dobiti vse informacije na enem mestu? Vse za dom, od na spletnem mestu Go!Design. Med drugim iščemo najbolj cool stvari, ki jih lahko kupite, vam svetujemo pri izbiri tistih pravih ploščic za kopalnico, dnevno pišemo o novih trendih doma in v tujini…

Želimo, da Go!Design postane dnevno stičišče vseh tistih, ki jih navdušuje design v vsakdanjem življenju, torej vse uporabno in vse lepo, kar nas obdaja v našem bivalnem okolju.

Vse naše navdušene uporabnike vabimo, da nam pomagate pri snovanju in soustvarjanju spletnega mesta še naprej. Pomagajte nam boste z dobrimi nasveti in skritimi željami pri sooblikovanju spletnega mesta, kamor boste radi zahajali, ker vam bo vedno znova postreglo z novostmi in koristnimi nasveti. Prijavite se na prejemanje e-obvestila.”

Upam, da portal zaživi.

Design za otroke?

Pred nekaj dnevi sem na ulici opazil na spodnjih fotografijah vidna grafita.

Taka vsebinska posploševanja mi niso všeč, saj je vse odvisno od vsakega posameznika posebej. Tako enostavno ne gre. Ne strinjam se z načinom ožigosanja večine, ne strinjam se z masovnimi linči, ne strinjam se s posploševanji. Če je določen človek storil tako grozen zločin na najbolj zasebni sferi človeške biti, naj za to odgovarja sam, nedolžni pa naj živijo v miru.

Bolečina žrtev takih zločinov je seveda neopisljiva. Vse je potrebno storiti, da žrtev lahko spet normalno zaživi in da storilec tega ne naredi nikoli več, niti nihče drug. Taki grafiti lahko le še dodatno sprovocirajo javni linč in nič ne pomagajo k razrešitvi problema, ki je zelo kompleksen.

Grafit “Pedofili?” na začetku ulice.

Grafit “Dom za ostarele pedofile” pred stavbo.

Sveže prebarvan grafit.

Fotozgodba, na katero sem naletel po naključju in mi je pustila solze v očeh.

Vse besede so popolnoma odveč.

http://bop.nppa.org/2006/still_photography/winners/OES/67966/134496.html

Upam, da mi avtor ne bo zameril te objave.

P.S. To je bit fotografije!

Že en čas nazaj mi je Pi.Roman napisal, če bi bil pripravljen kaj pisati o fotografiranju, oziroma narediti kakšno fotodelavnico za blogerje.

Sem malo razmišljal, pa me zanima, če je res kdo zainteresiran za neklasično fotodelavnico? Ker če hočete klasično, se raje obrnite na raznorazne mojstre fotografije, ki vam bodo lepo povedali in vam obrazložili kaj je fotoaparat, kaj je objektiv, kaj je film, kaj je digitalni fotoaparat, bliskavica, filter,… in ostala oprema, pa tudi kaj je kompozicija, barvna usklajenost, kako se je odvijala zgodovina fotografije,…

Če bi se že lotil delavnice, bi bila bolj praktične narave. Tipa kako na 6 različnih načinov fotografirati kanto za smeti pred vašim bivališčem. Tisti, ki poznate moj način fotografiranja verjetno veste kako razmišljam o fotografiji in kaj lahko pričakujete od fotodelavnice.

No, če je kdo zainteresiran, naj se javi in pove kaj ga zanima, kaj si želi, kaj bi se rad naučil,… potem bomo pa videli kaj in kako naprej.

Siol jo bo pa financiral. Aha. Hm, mogoče pa res.

Stik

“Oci, oci, dej kelikoptel,” se je moj ravnokar dvoletnik začel vztrajno
oglašati, ko je odprl darilo. Čez 20 min sem si na njegovo nagovarjanje
moral izmisliti nekaj drugega kot “Ja, pridi, ga gremo spuščat visoko v
zrak, to bo špas”. Helikopter je bil namreč zlomljen.

Stari rek “Nimam toliko denarja, da bi kupoval poceni,” še kako velja.
Kupovanje poceni (mogoče lahko rečemo tudi cenenih) otroških igrač je
dražje kot kupovanje dragih oziroma kakovostnih. Zakaj? Ker se uničijo
prej kot se dan zaključi. In če naslednjič kupimo podobno igračo, se
zgodba ponovi, in spet ponovi,… Kakovostne se pa zlepa ne uničijo. Lego
kocke npr. so po nekaj letih še vedno enake kot so bile, le malo bolj
umazane in sem pa tja zdrsane.

Raznorazni avtomobili, avijoni, vlaki,… na baterije, ki igrajo, se
vrtijo, svetijo, piskajo,… so se polomili prvi dan. En avto je brez
gume, drugi je brez strehe, vlak je tudi brez strehe, avion je brez koles
in krila, helikopter brez elise,… Made in China. Že, ampak Made in China
piše tudi na prestižnih stvareh kot je npr. fotooprema. Kje je torej
poanta igrač, ki se takoj zlomijo? Morajo otroci bolj paziti nanje? Je
potrebna zares pametna uporaba? So to tako marketinško naravnani produkti,
da se dejansko morajo čimprej zlomiti, da čimprej kupimo druge? A jih bomo
kupili ali pa bomo naslednjič posegli po dražjih in bolj kakovostnih
igračah? Je bolje, da ima otročič 3 trdne igrače, ki ostanejo še za
bratce/sestrice, ali raje vidimo, da so doma kupi polomljene plastike, ki
kmalu konča na deponiji?

V poplavi izdelkov vseh barv in oblik je odločitev, kot vedno,
subjektivna. Dati v dar avtomobilček, ki piska in vriska in šiba in skače,
ali dati lesen avtomobilček premazan z eko-bio ravno prav kričečo barvo,
zaobljenih oblik in prijetnega otipa, ki pa je cenovno 4x dražji od prej
omenjenega piskajočega stvora? Saj pravim, odločitev je subjektivna, kot
je subjektivna pri vsakem nakupu, ki ga dandanašnji potrošnik opravi.
Glede na težnje po trajnostnem razvoju pa pri odločitvi kmalu zmaga logika
zgoraj omenjenega reka.

Helikopter na poteg tipa Zoom:

Prvi polet.

Četrti polet.

…

…

…

…

Zadnji polet.

Zlomljena elisa.

Dokončen padec helikopterja. Rok trajanja: 20 min.

Zadnjič smo se pogovarjali o fotoopremi. Kakšni so aparati, objektivi,… Pa sem rekel, da je pomemben človek, ki fotografira, ne pa aparat. In sem se spomnil, da sem avgusta, ko smo šli na enega meni najlepših slovenskih vrhov, Škednjovec, fotografiral z Boštjanovim kompaktnim malim fotoaparatom (no…, še on je imel sposojenega). Seveda je odvisno, kaj se fotografira. Npr. za izlete so tile kompakti res fajn. Mali, priročni, lušni, srčkani, pa tudi nabriti. Svojega fotoaparata nisem imel, ker sem hotel v gore, ne pa spet fotografirat. Pavza se včasih pač prileže, pa na drugačen način se dojema svet skozi objektiv. Ampak kaj sem hotel…, Boštjan me je prosil, če naredim par posnetkov, potem sem pa spet fotografiral kot nor.

Škednjovec… Eden najlepših vrhov. Je brezpoten. Do njega se pride: Bohinj – Stara Fužina – Planina Blato – Planina Kerstenica – Planina Jezerca (opuščena planina) – Mišeljski preval – sedlo nad Škednjovcem in Vrhom Hribaric – po zahodnem grebenu na Škednjovec. Najbolje je po isti poti nazaj. Lahko se gre tudi po vzhodnem grebenu, je pa malo bolj zahtevno.

Tole moje “malo bolj zahtevno” je potrebno vzeti z rezervo. Sem bil namreč “bergfurer” na tisti dan, ker sem že bil gor in naj bi vedel, kje se gre in kako je, pa sem govoril, da je to kot it na Šmarno goro, potem po grebenu da je malo bolj zahtevno, a da ni nobene sile. Potem ko smo bili tam na grebenu, hja, sem pa videl, da vseeno ni tako nedolžno vse skupaj. Malo je potrebno poplezati, predvsem pa paziti, da ne zdrsneš kam, ker lahko padeš kar daleč z grebena v levo ali desno dolino.

Mi je bilo pa zelo hecno, ker res še nikoli prej nisem hodil v gore tako kot s to druščino. Kar naprej so nekaj počivali, pa spali, pa spet ležali na travi, pa uživali,… Vedno ko sem šel sam v hribe, sem šibal gor pa dol…, seveda užival in se ustavljal, ampak uro pa res nisem ležal na gorski travi. Pa je po svoje zanimivo, ima svoj čar. Le namazati se je potrebno s kremo za sončenje – z visokim faktorjem, ker je visokogorsko sonce zelo pekoče.

Škednjovec ni enostaven vrh. Je brezpoten, a hkrati zelo lep. Če se odpravite nanj, vzemite zemljevid in bodite pozorni na vsakem koraku. Če ste vajeni brezpotij, potem ni nobenega problema, če pa niste, poskusite najprej s kakšnim lažjim vrhom. V Bohinjskih gorah jih je cel kup (npr. Vogli, Kreda, Slatna so enostavni).

Dodajam Boštjanov tekst: http://forum.freeapproved.com/viewtopic.php?t=1886

In celotno fotoreportažo: http://aaogallery.anzecokl.com/view_album.php?set_albumName=Skednjovec

Pa še par utrinkov:

Škednjovec

Tako velikih gorskih palm že dolgo nisem videl. Podobno velike sem videl na pobočju Lepega Špičja.

Ekspedicija

Počivanje pred obličjem največjega… Triglav junak.

Pred naskokom vrha.

Greben.

Greben.

Najbolj kritično mesto je že kmalu na začetku grebena.

Junaki na vrhu med vrhovi.

Po grebenu nazaj.

Izpostavljenost.

O tem sem govoril… Tega res ne razumem.

Žulji.

Hitri spust po melišču do Mišeljskega prevala.

Voda iz gorskih višin je najboljša.

Želim vam miren in previden korak.

ps: glede na nekatere komentarje, dodajam še par podatkov.

Potek poti: z avtom do Bohinja, v Staro Fužino (546 n.m.v.) in po ceti na Planina Blato (1088), tu se pusti avto. Potem peš po nemarkirani poti (najprej kolovoz, potem steza) mimo lovske koče na Planino Kerstenico (1655). Od tu naprej po markirani stezi do Planine Jezerce (opuščena planina) (1720). Naprej po nemarkirani a lepo sledljivi stezi, naprej po dolinici potem pa desno gor proti Mišeljskemu prevalu (1995). Kakih 100 viš.m. pred prevalom levo s steze proti Škednjovcu. Ko nemarkirana težje slednjiva stezica doseže markirano stezo iz Lazoviškega prevala (1966), naravnost gor po dolini pod Škednjovcem, po desni strani, čez melišča. Steza je lepo vidna, tudi možicev je nekaj. Ko dosežemo sedlo med Škednjovcem in Vrhom Hribaric (cca 2250), ugledamo pred seboj Triglav. Potem po zahodnem grebenu na Škednjovec (2309). S sedla lahko gremo še na Vrh Hribaric (2388), nemarkirano a enostavno, pozor na brezna. Sestop – najenostavneje po isti poti.

Na letošnji trgatvi mi je v ušesih najbolj ostal stavek mojega soseda in najboljšega prijatelja iz rane mladosti, Frankota Vrščouga. Sem ga šel obiskat in sem ga vprašal, kakšna bo letos letina. “Z lansko so rjekli, d je bla trgatu stolejtja, viš, lejtošna bo pa še bulši,” se je prav po otroško namehnil. Super!

Iti domov v Vrhpolje pri Vipavi, v bistvu v bivši dom, na bndimo, je svojevrsten čar. Spet vidiš stare znance, sorodnike, prijatelje. Govoriš v narečju, v katerem si gor zrasel… Zoblješ grozdje, se spominjaš starih časov in mogoče melješ, kaj bi bilo, če bi bilo drugače,…

Doma imamo mali vinograd. Tata celo leto skrbi zanj in potem, ko je vino godno za grlo, skrbi, da tudi redno teče po njem.

Šalo na stran, trgatev je resna stvar. Če ne paziš, mimogrede lahko koga ali sebe urežeš. Potem moraš paziti, kako mečeš grozdje v posodo, seveda pa je zelo pomembno tudi, da ne puščaš jagod po tleh. Vse je potrebno pobrati, ker vino se dela iz jagod. Nekoč so morali med trganjem grozdja celo žvižgati, da niso pojedli preveč grozdja. Ja, gospodarji so bili včasih še ostrejši od dandanašnjih.

Druga resnica trgatve je, da je to družabni dogodek. Veliko je smeha in vriskanja, veliko je hecanja in cel nabor debat. Iz nekaterih sosednjih vinogradov se včasih sliši petje, iz drugih kakšen otroški jok, pa smeh, pa kričanje in klicanje,… Zadeva je zelo pestra.

Ko se grozdje potrže in pregleda plante (vrste), da ni kje kaj ostalo, se pridelek odpelje v mlin, ki ga zmelje, sok in jagode pa pošlje v prešo (stiskalnico). Preša stisne jagode, ven priteče sok – mošt. Ta sladek sok se natoči v večje posode v kleti. Tako se ta naša bndima tudi zaključi. Vsaj uradni del.

Sok potem začne zoreti v vino, obiralci pa se vsedejo na zaslužen prigrizek, kjer se družabni dogodek nadaljuje, tudi pozno v noč. Včasih se je zgodilo, da kar do jutra – če je bilo potrebno narediti prostor za novo vino, je bilo potrebno še vsega tastarega prej spiti.

Fajn je bilo. In da bo vse skupaj bolj avtohtono, so komentarji pod fotografijami pristno Vrhpuwolski.

Tpru j tata pokazou tnajvijči gruozd u vinuwgrdi. Kku se mu j fajn zdejlu.

Puole smo zštartli in bndima se j zčijla.

Kolkr hitru se j bralu, tolk hitru j šlu gruwzdje wd trt u štnake. Tjeta Fanči u akciji.

Gruwzdje j blu gruwoznu leipu in stršnu sldku.

Lublanska dejlouna sila se j zbubla nuwtr u plante in trgla ku nuorc.

Plante so se hitru praznle. Tukejlje smo bli žij n pou.

Anže j trgou dokijr se mu j lublu, puwole j pej pomagou kijr j blu kej trejba. Zelu j bu pridn.

Jst sm nuosu, č sm pej glih slikou, me j ndomejstu Damjn.

Psuwde so se hitru pouhnle. J blu treiba ene trikrt pijelt, jebeilaceista d ja.

Tkulije se jih j potullu do prikolice.

Duwobru zgrablu in vrglu n prikolico.

Tata j gruwzdje še mal potlaču.

In pogladu. Kej nje, z nega bo ratlu mende gruwoznu duwobru vinu lejts.

Damjn j jmu rkvice, kima muwočno alergijo n čbilje in wase.

N kuwonci smo se še mal wdpčili.

Ssejdvi Dmejhvi guwor nd nami so pej kar unijtu trgli nprej. Jih j blu prou lpu vidt.

Pr Vrčuwnvih smo zmtali gruwzdje u maln.

Zmlejtu j šlu u prijšo.

Sok pej s prijše spejt u psuwde in dmou u klijt.

Še enkrt hvala Jurti. Puwole se j wdpijelou u suojm Zetori.

In hvala Brankoti, k j rejs duwosti pomagou. Tukejlije j dajou trpine vn s prijše .

Tata j tropine fajn potlaču u suwde, možnu d bo nrijdu kej šnpca leitos. K wan ima eno finto s tem šnpcm. Tkulje pravi: “Č čiš d nejsi neč bolan pojejš eno vliko žlico cukra, počkš ene 15 minut, d pridjo vsi bcili n kupc n ta cukr, puwole pej hitru ruknš ene 2 deci šnpca čijs in usje pomoriš. Gvišnu.”

Tjeta Dora Vrčuwnva j glih pucla gajbe.

Duwobri so tevi tstari, tud č so mejli kar fajn tiježku žulejne, so še zmijerej nsmejani in vsijeli.

Mi smo pa puwole melji kosilu.

Danica j nrdila rejs duwobru z jejst. Pašto s prdajzvo wmako in njoke z grhm. In prdajzvo solato s kumrmi. Uwdličnu.

Tut tmali Vrščou j pršu n wbisk.

Naši tmali so bli prou rejs prsrijčni. Drugu lejtu še, so rijekli.

Takole.

Kdor se je prvi uspel prebiti skozi tale originalni vrhpolski tekst in ni doma iz Zgornje Vipavske doline, za nagrado dobi en vrč grozdja.