Naj slovenski vrhovi – Škednjovec

7.09.2007 ob 15:58

Zadnjič smo se pogovarjali o fotoopremi. Kakšni so aparati, objektivi,… Pa sem rekel, da je pomemben človek, ki fotografira, ne pa aparat. In sem se spomnil, da sem avgusta, ko smo šli na enega meni najlepših slovenskih vrhov, Škednjovec, fotografiral z Boštjanovim kompaktnim malim fotoaparatom (no…, še on je imel sposojenega). Seveda je odvisno, kaj se fotografira. Npr. za izlete so tile kompakti res fajn. Mali, priročni, lušni, srčkani, pa tudi nabriti. Svojega fotoaparata nisem imel, ker sem hotel v gore, ne pa spet fotografirat. Pavza se včasih pač prileže, pa na drugačen način se dojema svet skozi objektiv. Ampak kaj sem hotel…, Boštjan me je prosil, če naredim par posnetkov, potem sem pa spet fotografiral kot nor.

Škednjovec… Eden najlepših vrhov. Je brezpoten. Do njega se pride: Bohinj – Stara Fužina – Planina Blato – Planina Kerstenica – Planina Jezerca (opuščena planina) – Mišeljski preval – sedlo nad Škednjovcem in Vrhom Hribaric – po zahodnem grebenu na Škednjovec. Najbolje je po isti poti nazaj. Lahko se gre tudi po vzhodnem grebenu, je pa malo bolj zahtevno.

Tole moje “malo bolj zahtevno” je potrebno vzeti z rezervo. Sem bil namreč “bergfurer” na tisti dan, ker sem že bil gor in naj bi vedel, kje se gre in kako je, pa sem govoril, da je to kot it na Šmarno goro, potem po grebenu da je malo bolj zahtevno, a da ni nobene sile. Potem ko smo bili tam na grebenu, hja, sem pa videl, da vseeno ni tako nedolžno vse skupaj. Malo je potrebno poplezati, predvsem pa paziti, da ne zdrsneš kam, ker lahko padeš kar daleč z grebena v levo ali desno dolino.

Mi je bilo pa zelo hecno, ker res še nikoli prej nisem hodil v gore tako kot s to druščino. Kar naprej so nekaj počivali, pa spali, pa spet ležali na travi, pa uživali,… Vedno ko sem šel sam v hribe, sem šibal gor pa dol…, seveda užival in se ustavljal, ampak uro pa res nisem ležal na gorski travi. Pa je po svoje zanimivo, ima svoj čar. Le namazati se je potrebno s kremo za sončenje – z visokim faktorjem, ker je visokogorsko sonce zelo pekoče.

Škednjovec ni enostaven vrh. Je brezpoten, a hkrati zelo lep. Če se odpravite nanj, vzemite zemljevid in bodite pozorni na vsakem koraku. Če ste vajeni brezpotij, potem ni nobenega problema, če pa niste, poskusite najprej s kakšnim lažjim vrhom. V Bohinjskih gorah jih je cel kup (npr. Vogli, Kreda, Slatna so enostavni).

Dodajam Boštjanov tekst: http://forum.freeapproved.com/viewtopic.php?t=1886

In celotno fotoreportažo: http://aaogallery.anzecokl.com/view_album.php?set_albumName=Skednjovec

Pa še par utrinkov:

img_4100sized.jpg

Škednjovec

img_4106sized.jpg

Tako velikih gorskih palm že dolgo nisem videl. Podobno velike sem videl na pobočju Lepega Špičja.

img_4117sized.jpg

Ekspedicija

img_4147sized.jpg

Počivanje pred obličjem največjega… Triglav junak.

img_4125sized.jpg

Pred naskokom vrha.

img_4150sized.jpg

Greben.

img_4158sized.jpg

Greben.

img_4168sized.jpg

Najbolj kritično mesto je že kmalu na začetku grebena.

img_4177sized.jpg

Junaki na vrhu med vrhovi.

img_4192sized.jpg

Po grebenu nazaj.

img_4195sized.jpg

Izpostavljenost.

img_4217sized.jpg

O tem sem govoril… Tega res ne razumem. :)

img_4219sized.jpg

Žulji.

img_4231sized.jpg

Hitri spust po melišču do Mišeljskega prevala.

img_4238sized.jpg

Voda iz gorskih višin je najboljša.

Želim vam miren in previden korak.

ps: glede na nekatere komentarje, dodajam še par podatkov.

Potek poti: z avtom do Bohinja, v Staro Fužino (546 n.m.v.) in po ceti na Planina Blato (1088), tu se pusti avto. Potem peš po nemarkirani poti (najprej kolovoz, potem steza) mimo lovske koče na Planino Kerstenico (1655). Od tu naprej po markirani stezi do Planine Jezerce (opuščena planina) (1720). Naprej po nemarkirani a lepo sledljivi stezi, naprej po dolinici potem pa desno gor proti Mišeljskemu prevalu (1995). Kakih 100 viš.m. pred prevalom levo s steze proti Škednjovcu. Ko nemarkirana težje slednjiva stezica doseže markirano stezo iz Lazoviškega prevala (1966), naravnost gor po dolini pod Škednjovcem, po desni strani, čez melišča. Steza je lepo vidna, tudi možicev je nekaj. Ko dosežemo sedlo med Škednjovcem in Vrhom Hribaric (cca 2250), ugledamo pred seboj Triglav. Potem po zahodnem grebenu na Škednjovec (2309). S sedla lahko gremo še na Vrh Hribaric (2388), nemarkirano a enostavno, pozor na brezna. Sestop – najenostavneje po isti poti.

  • Share/Bookmark
 

10 komentarjev na “Naj slovenski vrhovi – Škednjovec”

  1. Nataša pravi:

    Super fotke, una s planiko mi je špica. Škednjovec je lep vrh, še lepše je pa jeseni ko te očarajo rumeni macesni.

  2. samo samo pravi:

    Nataša, o ja, jeseni je res čarobno.

  3. chef chef pravi:

    Ja, čika v hribih res ne razumem! Tudi jaz poznam enega takega, hehe.

    Se strinjam, najpomembnejši je fotograf!

  4. seamus pravi:

    Tole s čikom je težko razložiti ;)
    Je pa lepo videti, da fužinske planine počasi dobivajo vedno več navdušencev, ker pred leti, ko sem jih prvič obiskal praktično ni bilo žive duše od Krstenice naprej.
    In skoraj kogarkoli, ki se ukvarja s hribolazništvom si prašal za hribe kot so Škednjovc, Hribarce, Stogi, Debu vrh je samo čukasto gledal in priznal, da je tisti konec njegova črna luknja.
    Je pa škoda, da niste zavili še na bližnje Hribarce – tudi brezpotje

  5. samo samo pravi:

    seamus, veš da smo zavili še na Hribarice, no dva sva skočila gor. Preblizu so, da ne bi šli. :)

  6. seamus pravi:

    sem šu prou gledat, če sem to falil pa sem našel eno napako – Mišeljski preval (1995m) je sedlo med Škednovcem in Jezerskim Stogom (2040m) – čezenj gre markirana pot iz Mišeljske doline proti planini V Lazu

  7. reader pravi:

    Off the beaten track. Super. Pa fotke tudi.

  8. samo samo pravi:

    seamus, ne vidim kje je napaka. Z Mišeljskega prevala, no malo prej v smeri proti Lazu, se gre gor po dolini in na sedlo med Škednjovcem in Vrhom Hribaric.
    Bom dodal zgoraj še par podatkov o višinah,…

  9. seamus pravi:

    ja moja napaka :ups: – zle sem vidu kako je bilo mišljeno

  10. Boštjan pravi:

    V čem lahko koga moti dejstvo, da nekomu paše prižgat čik tam gori? Tale protitobačna atmosfera naj ne zanese nikogar, vseeno ima vsak svoje individualne pravice, da lahko počne kar mu paše. In sploh v takšnih brezpotnih hribih, kjer daleč naokoli ni nikogar.
    Drugače pa si lahko pogledate naslovnico knjige Klic gora pokojnega Tineta Miheliča:
    http://www.spletna-knjigarna.si/pic/katalog/234bc34bd077d376977cc27c887fd34d.jpg
    Komur pač paše, naj prižge, magari na vrhu gore. Komur pa ne, pa naj tega ne počne, ne? :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !