Arhiv za Oktober, 2007

Šapa, jorkširski terier

29.10.2007 ob 13:34

To je najmanjši pes kar sem jih kdajkoli fotografiral.

Ne bom nič pisaril, objavljam le fotografije:

sap01.jpg

1

sap06.jpg

2

sap09.jpg

3

sap10.jpg

4

sap11.jpg

5

  • Share/Bookmark

Piranske cize

17.10.2007 ob 14:14

Piran…, milijonkrat fotografiran, podolgič in počez. Opisan od vrha do tal. Biser. Nekakšen kontrapunkt drugemu slovenskemu biseru, Bledu, le da je tam cervica na otoku, tu pa sredi mesta navidezno jezero v obliki trga. Arhitekt Podrecca je s to potezo res zadel terno. Trg živi, spomin na bivši mandrač pa tudi.

b121.jpg

Piran živi.

Glede na to, da je bilo o Piranu že skoraj vse povedano in prikazano, sem se na svojih mini počitnicah vprašal, ali lahko naredim fotozgodbo, ki še ni bila povedana? Lahko predstavim Piran na drugačen način, ne le z razglednicami, polnimi lepih detajlov, estetskimi fotografijami?

In me je prešinilo, ko sem zagledal cize – piransko nujno prevozno sredstvo. Kajpak! Kaj je lahko bolj primerno za prevoz po teh ozkih uličicah kot ciza? Aja, ciza je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ročni voziček na dveh kolesih.

Odločil sem se, da naredim konceptualno fotoštorijo – prikaz Pirana preko njegovih ciz. Kdo jih opazi, čeprav so prisotne skoraj na vsakem koraku? Parkirane so ob stavbah v ozkih uličicah, skrbno so priklenjene na kakšen drog, pripete kot kolesa, mopedi,… Najdemo jih na tržnici, pa v marini,…b01a.jpg

Ciza na tržnici.

b02.jpg

Še ena ciza ob tržnici.

b07.jpg

Uporaba cize na ulici.

b11.jpg

Natovarjanje na tržnici.

b08.jpg

Ciza kot sedalo.

b03.jpg

Ciza in moped, oba lepo zaklenjena.

b05.jpg

Pospravljena ciza ob ulici.

b04.jpg

Ciza na ulici, pazi jo gospa zgoraj desno. :)

b10.jpg

Ciza v marini.

Potem sem pa ugotovil, da to niso edine cize. Klasične mislim. Nak, tudi turisti vozijo z oddaljenega parkirišča svojo prtljago na dveh kolesih, smetarji odvažajo ostanke nečesa porabljenega takisto na dveh kolesih,…

b061.jpg

Turisti in njihove cize.

b09.jpg

Smetar s svojo cizo.

Ni kaj, Piran je mesto ciz. Brez njih bi prebivalci mesta težko preživeli. Zanimivo, kako so lahko take “nepomembne, neopazne” stvari tako zelo pomembne. :)

  • Share/Bookmark

Fotografiranje porok ali poročno fotoreporterstvo (WPJA)

10.10.2007 ob 11:33

Ja, poročno fotoreporterstvo obstaja. Obstaja celo organizacija WPJA (Wedding PhotoJournalists Association), ki ima člane po vsem svetu. No, v Sloveniji še nobenega. Zakaj? Dobro vprašanje. Mogoče Slovenci nočemo na tak način narejenih fotografij?

ar02.jpg

Prihod na Zemono.

ar03.jpg

Ku-ku.

ar04.jpg

Teroristični napad. :)

ar05.jpg

Še zadnji strateški dogovori. :)

WPJA ima dokaj stroge pogoje za včlanitev, ki temeljijo na tem, da se poroka fotografira kot reportaža in ne kot npr. modna fotografija. Torej fotografirati tisto, kar se zgodi, s čimmanjšimi intervencijami fotografa. Tudi prevelika obdelava je sporna oziroma ni zaželjena. Ampak pustimo to… Sprašujem se, kaj je ljudem bližje oziroma kakšne fotografije pričakujejo od lastne poroke? Ali drugače povedano, kakšni se hočejo videti na lastni poroki? Do sedaj se mi je le enkrat zgodilo, da sem fotografiral poroko in mi za to uslugo niso hoteli plačati, ker si ženin na fotografijah ni bil všeč!? Hm. Rekel sem mu: “Poglej, tak si bil, jaz sem le fotografiral dejstva. Ne morem ti pomagati, če si se tako držal. Če bi hotel, da bi izgledal drugače, bi moral biti drugačen,… Bi bil to potem še vedno ti?” Plačilo sem kasneje sicer dobil, verjetno je naročnik razmislil ali kaj vem zakaj. Ostali naročniki so bili z mojimi fotografijami zadovoljni.

ar05a.jpg

Huh…, zdaj pa zares.

ar07.jpg

V rožicah.

ar08.jpg

“Kaj no…, vsak lahko zgreši. :)

ar09.jpg

DA? DA!

No, kakšne fotografije pa pričakujejo mladoporočenci? Klasičen album s 50 fotografijami, ki nastanejo v cerkvi in pri matičarju, skupinske ter glavne – fotografije para? Par v objemu, par v poljubu, par v travi,…? To je nekakšna standardna ponudba fotografskih studijev. Nekateri ponujajo več, ostajajo z veselo družbo do konca, do torte, do odhoda mladoporočencev.

ar12.jpg

Veselje!

Fotoreporterska poročna fotografija pa naj bi vključevala celovit prikaz zgodbe poročnega dne. Od jutra do naslednjega jutra oziroma kolikor pač zadeva traja. Od ličenja in oblačenja neveste, nadevanja kravate ženina, do praznih miz, kjer se zaključi vse skupaj. Predvsem pa ujeti dejstva kot se zgodijo ter tiste male podrobnosti in glavne občutke. Emocije, ki so na tak dan kar potencirane. Kakor pri komu seveda.

ar13a.jpg

Kakšen pogled in nasmešek! :)

ar14.jpg

Ena bolj glamuriš.

In tu je dilema, komu je kaj všeč in seveda kako narediti dobro reportažo. Vse je namreč odvisno od očesa, znanja in izkušenj fotografa. Zadnjič mi je kolega, ki je tudi fotograf, ko sem mu kazal poročne fotografije, rekel, “Hja, veliko si upaš. Jaz na tak način fotografirane poroke še nisem videl. Odlično oko za detalje in občutke imaš, pa neverjetna dinamika je prisotna, ampak ali misliš, da jih vsi ti čudni rezi – ljudje brez glav, rok, nog,… ne bodo motili? Jaz si tako ne upam delati.” Moj odgovor je bil, da drugače pač ne znam. Vživim se v poroko in fotografiram kot čutim, da je prav. Pred vsako poroko imam ogromno tremo. Dokler ne vidim fotografij sem dejansko zelo živčen. In dokler ne oddam fotografij in ne vidim obrazov glavnih akterjev, sem zelo negotov. Ampak v večini primerov je moj način fotografiranja fotografirancem zelo všeč. Ne vem…, nekateri imajo dovolj klasike in poziranja, hočejo videti tisto, kar je dejansko bilo. Kakšni so bili. Brez sprenevedanja in posiljenih poz. Seveda fotografiram tudi klasične gasilske, ampak poudarek je na reportaži. Ko nekdo zaustavi korak, da bi počakal da šklocnem in šele potem šel mimo, mu rečem: “Hej, kar kar, mene kot da me ni tule. Ne se ozirati name”.

ar16.jpg

Svatje. :)

ar16a.jpg

Detajl.

ar21.jpg

Žulji.

ar22.jpg

Za žejne.

Moram priznati, da mi je fotografiranje porok res neverjetno všeč. Kakšen užitek… Nenehna akcija. Ves čas na preži. Zelo zanimivi detajli vsepovsod. Zanimivi ljudje, lokacije, dogajanje,… Pa kako mi je všeč ta nenehna negotovost. Kakšna bo svetloba, kakšno bo vreme, kdaj bo treba uporabiti bliskavico, a se bo dalo delati vse brez nje,…? Dan nenehnega prilagajanja in hitrih klikerjev. Ker zadeva je dejansko zelo zahtevna. In odgovornost je ogromna. Poroke se ne bo ponavljalo, če fotografije ne uspejo. In tu pridejo izkušnje še kako zelo prav. Zato me ne čudi, da je med poročnimi fotoreporterji WPJA veliko vrhunskih fotoreporterjev, tistih, ki delajo za raznorazne časopise, revije,…

ar25.jpg

Sreča in…

ar26.jpg

…veselje.

ar271.jpg

Konkurenca. :)

ar27.jpg

Mladoporočenca natural.

ar32.jpg

Nevesta je lepo označila, na kateri prst je potrebno dati prstan. Problem je nastal, ker je označila na obeh rokah. :)

Pa še nekaj je… Sedaj, ko se dela na digitalne medije, je po fotografiranju še dolga postprodukcija obdelave fajlov. Iz RAW fajlov se da dejansko narediti ogromne spremembe. Spremeniti barve, dodati raznorazne efekte, retuširati mozolje in pore,… Da se,…, čeprav ko gledam, kaj dejansko je trend največjih mojstrov WPJA, ugotavljam, da približno isto kot meni. Fotografije obdelati toliko, da se zdi kot da niso obdelane. Zakaj bi lagal, če pa ni bilo tako? Seveda ima tudi črnobela poročna fotografija izjemen čar. Tako da se trenutno dela nekakšen miks črnobele in barvne fotografije. Vsaka fotografija naj bi bila obdelana tako kot ji najbolj optimalno ustreza. Za to pa gre veliko časa. Čas pa je denar in znanje je denar. V tujini so cene poročnih fotografij čisto drugačne kot pri nas. Verjetno tudi tu velja pravilo, da si vreden toliko, kolikor se ceniš. Po tem pravilu se v Sloveniji fotografi vsekakor ne cenimo dovolj…

ar23.jpg

Poziranje.

ar33.jpg

“Čao, pa ga imam, zdej pa žurat.” :)

Torej, odločil sem se, da se preizkusim v poročnem fotoreporterstvu. Če bo kakšen interes za moj način fotografiranja porok, O.K., če ne, pač ne. Ljudje smo različni…, nekomu je všeč to, drugemu drugo. In prav je tako.

Tole je pa poroka od zadnjič. V bistvu le nekaj fotografij od približno 1500 posnetih. Mladoporočenca sta privolila v objavo na blogu, za kar se jima zelo lepo zahvaljujem. Bila je zelo lepa poroka… Sproščena in vesela. Najprej uradni del na Zemonu, potem fotografiranje para v naravi, na vnaprej izbrani lokaciji nekje na poti, nazadnje pa še neuradni del v gostilni. Pa naj raje govorijo fotografije… Ampak res, fotografiranje porok je čisti užitek!

ar41.jpg

Tek v novo skupno življenje. :)

ar39.jpg

Prstana in marjetice pri marjeticah ob marjeticah. :)

ar43a.jpg

V zadnjih popoldanskih žarkih sta se še zadnjič ozrla nazaj, potem pa odhitela naprej po novi skupni poti. Kako romantično… :)

ar44.jpg

Klasika z dvignjeno nogo. Najprej sem mislil, da ga hoče brcniti. :)

ar45.jpg

Kozolec mora biti!

ar46.jpg

“Za dobro vago jo je.” :)

ar47.jpg

Šopek.

ar48.jpg

Testni met šopka.

ar51.jpg

Juhuhu juhej. Zdaj pa jest. :)

ar52.jpg

Zdravica.

ar53.jpg

Babica se ni in ni hotela fotografirati. Ampak potem sem jo le dobil. :)

ar55.jpg
Vsi so hoteli plesati z nevesto.
ar57.jpg

Raznorazne igre… – metanje kovanca s koleni v kozarček.

ar61.jpg

Še neporočeni fantje v boju za podvezico.

ar63.jpg

Ja…, takole je bilo. Hvala mladoporočencema za to lepo izkušnjo.

  • Share/Bookmark

Tudi Italija ni vedno turistična velesila

5.10.2007 ob 12:21

Zadnjič sem pisal o našem Bledu, kako je lahko tak biser ne tako sijoč, kot bi lahko bil, kot je že bil,… Pa sem se spomnil, da imam nekje v arhivu eno štorijo o Italiji v času pred turističnim navalom. Sem dal poskenirati tiste ČB negative, magari na najmanjšo kakovost, tako da je na monitorju še veliko bolj zrnato kot je v resnici… :) Včasih smo navijali ČB filme za par zaslonk, da smo lahko fotografirali bolj v temi in da so bili kontrasti bolj izraziti, pa tisto žlahtno zrno je potem sililo iz fotografij. Sedaj so pa ti JPG. NEF. RAW. TIFF.,… fajli in je čisto drugače. Barvni šum, film šum, prevelik šum, zmazek šum,… Ah, vse se spreminja. Saj je fajn, da se dogaja. Iz opreme, ki jo človek ima, je potrebno iztržiti največ.

Da ne bom bluzil naprej. Takrat, ko sem bil še študent, smo bili na “strokovni” ekskurziji po Italiji. Enkrat aprila, če se prav spomnim. Mrzlo je bilo kot hudič. Pa smo praznili tiste velike flaškone vina, ki smo jih imeli s seboj, da smo se sproti greli. Nam je kar dobro šlo od ust. :) Bili smo pa ravno v taki sezoni, da ni bilo sezone. Vse je bilo bolj zapuščeno kot ne. Turistov bolj malo, pa tudi urejeno ni bilo za se prehvalit.

S seboj sem imel le en fotoaparat z enim objektivom in en film. Ma ja, takrat sem se šel minimalizem total. Za vsak slučaj sem imel s seboj par “taužnt” lir več, če bi potreboval še en film. Pa ga nisem. Je kar zadoščalo. Prikazati sem pa hotel točno to obdobje brez turistov. Kako znajo biti znamenitosti kot so Pisa, Firence, Siena, Luka,… puste.

Aja, nekateri pravijo, da se ne sme razlagati svojih del. Hja, potem jih pa nihče ne razume. :) Če se komu zdi, da sem s to serijo dosegel mišljeno, O.K., če ne, pač ne.

V glavnem…, lahko se tolažimo, da zna biti tudi v turistični državi ala viva Italia sem pa tja zelo pusto in dolgočasno. :) In da še imamo šanse, da postanemo ena najbolj turističnih državic na tem delu Evrope. :)

Fotografije:

i04.jpg

Ob napačnem času na pravem kraju. :)

i02.jpg

Villa Rotonda.

i01.jpg

Villa Rotonda.

i05.jpg

Ena izmed tisočih cerkva.

i07.jpg

Dež. Čeprav, tudi ko se je zjasnilo ni bilo turistov.

i06.jpg

Pisa.

i08.jpg

Kodak – zaprto. No foto, no foto. :)

i10.jpg

Osamljen karabiniere.

i11.jpg

Lucca. Človek in pes.

i12.jpg

Maraton v Sieni.

i13.jpg

Forte.

i14.jpg

David v Firencah.

i15.jpg

Na mostu Ponte Vecchio v Firenzah. Zaklenjeno. :)

i16.jpg

Firenze.

i17.jpg

Park.

i18.jpg

Potem pa počasi začnejo prihajati turisti. (San Gimignano)

  • Share/Bookmark

Premikajoči se design

4.10.2007 ob 01:42

Link.

  • Share/Bookmark

Hipersodobna slovenska gorska arhitektura

2.10.2007 ob 14:04

Dr. Tone Cevc je v Zborniku referatov mednarodnega simpozija Bohinj 7. – 9. 6. 1995 z naslovom “Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah” zapisal, da je bohinjski stan značilna stavba v tamkajšnjih planinah, da je postavljen na dveh, štirih ali večih stebrih – “kobilah”, da odprt prostor pod kočo daje zavetje živini, nadstropna enoprostorna brunarica pa pastirju, ki v njej biva, kuha in spi. Da je stavba velika 4,5 x 4m, da ima v notranjščini leseno odprto ognjišče z vratilom – “cganom”, na katerega se obeša kotel. Da pastirjev pograd leži nasproti vhoda. Da so bruna sten zmozničena, streha pa napravljena “na kašto”. Pa da v planinah srečujemo zelo različne različice koč, ki se vedno idealno prilagajajo terenu. Da se lahko stavba postavi kjerkoli – na raven ali na poševen teren, in da je v slednjem primeru koča podprta le z dvema stebroma. Da so nadstropnim stanovom zaradi večjega števila živine na paši začeli dodajati enokapne strehe. Zaključi pa s tem, da lahko zaradi postavitve in organizacije prostorov ter enostavne gradnje bohinjske stanove uvrstimo med zelo stare stavbe Osrednjih in Vzhodnih Alp. Sem se hotel sam prepričati v napisano in sem jo en dan mahnil po bohinjskih planinah. Parkiral sem na plačljivem parkirišču v Stari fužini in se odpravil mimo Vogarja na Pršivec in na planino Viševnik, ki mi je še posebno draga. Tam sem pri prijaznih oskrbnicah Bregarjevega zavetišča spil čaj in se kar dolgo zadržal pri preučevanju stanov. Potem sem jo ucvrl čez Ovčarijo na Dedno polje in v Laz, kjer sem po nesreči stopil v en popolnoma frišen kravji drekec – tak zelen, bio, iz gorskih zelišč, še sedaj se pozna na gojzarju, noče stran. :) Kako lepo, da te planine še živijo! Potem sem hitro stopil proti Planini pri Jezeru in spet preko Vogarja v dolino. Za Krstenico mi je zmanjkalo časa, ampak tam sem bil že tolikokrat, da se s tem nisem obremenjeval.

In kakšen je bil moj zaključek? Da je imel dr. Cevc še kako prav. Še več…, da so tile stanovi neverjetna arhitektura. Tako enostavna, da je kar perfektna, saj ji ne moremo nič niti odvzeti niti dodati. Tako harmonično zlita z okolico – po materialih, postavitvi, vsebini,… Pojavno pa…, ja kaj naj sploh še dodam, to je najsodobnejša gorska arhitektura. Naj fotografije potrdijo moje prepričanje.

01.jpg

Tele fotografije so nastale lani, da ne bo kdo mislil, da so frišne. Ah, leto gor, leto dol, te hišice bojo vedno frišne. :) Iz Ljubljane sem štartal zgodaj zjutraj, ob skoraj polni luni.

02.jpg

Na Pršivcu sem bil v 3,5 h. Takrat sem imel kar kondicijo… Pogled na jezero je bil kot da bi gledal na morje – megle. :)

03.jpg

Planina Viševnik… Ena mala luškana avtohtona planina. Na njej je tudi Bregarjevo zavetišče, v enem bivšem stanu, zato še bolj živi. Ker je Planina pri Jezeru tako blizu in se nahaja pod Pršivcem, je tudi dobro obiskana. Oskrbnici zavetišča sta zelo prijazni. Enkrat sem celo prespal tam in to po celodnevni hoji po dežju. Gojzarji so mi prepuščali, koža na podplatih pa odstopila, ampak smo se vseeno tako luštno imeli, juhejnazajnaprej… Priporočam! Res tako prvinsko in po starem, po pastirsko. Oskrbnici pa kuhata najboljši planinski čaj. Zelišča direkt izza vogala. Res dobro.

04.jpg

Arhitekturni ARHE. Arhetip. Osnova. Bit… Preprosto, da boli. Z minimalnimi napušči… Hipersodobno!

05.jpg

Arhetip z dodatki. Če so potrebovali še malo več prostora, so ga enostavno dodali. Za živino, za shrambo,… Enostavno in logično. In tako harmonično.

06.jpg

Seveda se te hiške prenavljajo in obnavljajo. Dokler je le dimnik iz nerjavečega jekla…

07.jpg

Totalno sodoben detajl stopnic.

08.jpg

Skodle vsepovsod.

09.jpg

Planina Ovčarija.

10.jpg

Prenovljeni stan. V stari maniri so mu dodali dela na skrajnih koncih.

11.jpg

Prostor za živino se je prelevil v prostor za počitek in debato v senci.

12.jpg

Novo okno v stari steni iz brun.

13.jpg

Tale plastični detajl je pa glede na vse ostalo avtohotono zelo sporen… Sklepam, da tu niso nastanjeni pastirji. :)

14.jpg

Dedno polje – tipični bohinjski stan na “kobilah”. Ob strani dodana enokapna streha za živino. Kakšna logika!

15.jpg

Tole je pa popolnoma prenovljeni stan. Čista oblika, naravna koža, skoraj brez napuščev,… Neverjetno.

16.jpg

Isti stan od spredaj.

17.jpg

Raj na zemlji – Planina v Lazu. Nikoli ne bom pozabil, kdaj sem bil tam prvič. Deževalo je, bila je totalna megla in kar naenkrat so se mi iz nje začele prikazovati prečudovite hiške. Bilo mi je kot v pravljici.

18.jpg

Skodle na strehi preidejo v vertikalo skodel na stenah. Minimalizem.

19.jpg

Leseni dodatki – prizidki na zidanem stanu.

20.jpg

Planina pri Jezeru. Spet arhetipi. Stan in njegovi prebivalci.

21.jpg

NLP za NLP-je. Ne morem si kaj, da ne bi napisal, da mi tole res ni všeč. Prevelika stavba, brez občutka, v netipičnih materialih,… Pa še z osebjem imam zelo slabe izkušnje. Le z njim nisem bil na isti frekvenci, pa sem bil že skoraj po vseh naših kočah. Hecno.

22.jpg

Potem sem zagledal še enega domorodca, ki me je spomnil, da bo počasi treba nazaj v kotlino kva kva. :)

Za zaključek in v razmislek pa: glede na to, da je naša visokogorska arhitektura tako izjemna, je dejansko potrebno paziti, kaj se novega zgradi. Raznorazni “vikendi” so delikatna tema. Če je pravi posluh za naravo, ljudi in staro arhiterkuro, se pa da marsikaj narediti.

  • Share/Bookmark