Nekateri v Himalajo, drugi v Patagonijo, jaz na Stol.
Kaj pa je stopiti na stol? To pa ja vsak zmore. Ja, res je, čeprav ne poznam stola v Sloveniji, ki zahteva toliko truda, da stopiš nanj. 
Kravice v pravljični Završnici.
Stol v vsej svoji kopavosti.
Jesenske lepote, ko sonce butne skozi oblake.
Steze.
Tokrat sta me člana moje družinice dostavila do izhodišča – akumulacijskega jezera v Završnici. Oprtal sem si nahrbtnik in fotoparat, pa gasa v višave. Kravice so se lepo pasle, oblaki so skrivali in odkrivali sonce. Celo gor visoko na Stolu so se po pobeljenem pobočju sem pa tja zarisovale osončene lise. Je pa ta karavanški prvak s svojimi 2236 m nad morjem imel megleno kapo. Kdo bi si mislil, da bo zgoraj tako drugače kot tu spodaj. Mahnil sem jo po klasični poti do Valvazorjevega doma na višini 1180 m. Po poti sem srečal par pohodnikov in enega legendarnega naskakovalca Valvazorja. O ja, obstajajo naskakovalci. V knjigo v koči celo leto skrbno vpisujejo svoje obiske, 26.decembra pa imajo podelitev plaket in medalj… Nekateri so res divji. Po več kot 300-krat na leto gredo gor. Rekord je pa baje tolikokrat kot je nadmorska višina koče. No, Ivan mi je povedal, da imajo gor žur, ker ima en naskakovalec rojstni dan. Tako sem se ustavil v koči in popil eno klasično borovničko na zdravje slavljenca. Družba se je malo začudila, da grem na Stol, a mi hkrati zaželela vso srečo. In sem jo ucvrl naprej.
Male četice naskakovalcev Valvazorja.
Nekateri so zelo hitri.
Zarošen objektiv in vesela družba.
Palice.
Nekateri morajo počakati zunaj.
Palice.
Pred menoj sta se pojavljala dva različna odtisa gojzarjev. Dokaj sveža sta izgledala, čeprav sta “odtisovalca” štartala precej pred menoj.
Sledi.
Na Žirovniški planini je nekdo z zavihanimi rokavi srajce kuril okleščene smrekove veje. Da bi se kaj lahko vnelo je bilo že težko verjetno, saj je sneg vedno močneje naletaval.
“Viharnik” na Žirovniški planini.
Snežilo je vedno bolj.
Gozdar.
Sneg.
Snežinke.
Vztrajno sem rinil gor in se spraševal, kje bom srečal lastnika tistih dveh odtisov. Točno pri reklami za tiste, ki radi nosijo drva po gorah. Rekla sta, da sta mislila, da je koča še odprta, pa sta nesla vsak en kos. Hja…, koča je že nekaj časa zaprta. Bo pa za drugo leto. Pa da piha kot hudič sta mi še pojasnila. Neč, sem si rekel, goretekse gor in gasa naprej. Še dobro, da sem se poslušal. Snežilo je vedno močneje. Na Prižnici, ki šteje, da je na pol poti od Valvazorja, ni danes nihče pridigal. Prav prazno je bilo. Sem pa kmalu nad njo srečal dva veseljaka, par, ki sta veselo pela dol po stezi. Prav lepo ju je bilo videti. Rdečih obrazov in veselih pogledov. Povedala sta, da sta jo mahnila z Belščice na Stol in mi očistila vse markacije. Aha.
Reklama s spraskanim LE. Planinci so občutljivi ljudje.
Klop na “Prižnici”.
In potem se v tistem metežu Samo spravi fotografirat travce.
Grafika
Veseljaka v metežu.
Zgoraj, ko prideš iz redkega ruševja na plano in je koča že blizu, je začelo pihati res kot sam hudič, pa še v oblaku sem bil. Tako je rezalo, da sem bil kar navdušen. Končno spet po dolgem času prava elementarna narava v vsej svoji moči in sijaju. Markacije so bile že napol zasnežene, zato sem šel bolj po občutku in se prav čudil, kako da grem prav, čeprav je megla in se nič ne vidi. No, višje je bil teren še bolj spihan, tako da so se markacije spet pojavile, pojavili pa so se tudi zameti. Tja do 60 cm.
Stara markacija.
Novi markaciji. Še malo pa ju ne bo več.
Megla.
Brez komentarja.
Odpihovanje pršiča. In rezanje obraza.
Pri koči je tako pihalo, da nisem uspel najti zavetja. Naredil sem par fotografij in jo mahnil na vrh. Zgazil sem še par metrskih zametov in obstal na vrhu. Pihalo niti ni. Vpisana sta bila le tista dva “nosača drv”. Moja ura, ki vsebuje tudi termometer, je kazala -8°C, čeprav je bilo verjetno še malo manj. Razgleda niti ni bilo. Megla in nasneženi sneg sta se stikala v enotno neoprejemljivo belo površino.
“Dobrodošli” pred Prešernovo kočo.
Pihalo je… kar fajn.
Prazen prostor za parkiranje palic.
Najvišji zamet.
Vrh. In reklame.
Dol sem šel mimo križa direkt po zahodnem grebenu, potem pa levo po melišču. To pot poznam najbolj od vseh. Tu sem šel že tolikokrat. Za nekoga, ki ne bi poznal teritorija, bi bila pa tale tura lahko kar zelo zelo nevarna, mogoče celo usodna. V takem metežu in megli se človek mimogrede izgubi. Ja, gore so zelo resna stvar. Kompromisi odpadejo.
Edini problem, ki sem ga imel, je bil, da si nisem nataknil gamaš. To napako sem že tolikokrat ponovil in vedno rekel da je ne bom nikoli več. Pa se mi vedno znova zgodi. Te moje stare gamaše so malo sitne in vedno vztrajam, dokler ni prepozno. Tako se mi je tokrat spet pripetilo, da mi je staljeni sneg pritekel pod podplat. Zoprn občutek. Ni bilo druge kot se ustaviti in tam sredi tega pršiča, lahko bi mu rekli kar prah, nadeti te moje gamaše. Potem je bilo pa super. Edini problem je še bil, da je pršič tako mehek in spodaj veliki in mali kamni, ki se jh ne vidi, tako da je bilo res potrebno veliko pozornosti pri sestopu. Navadno sem vedno tekel dol, tokrat pa sem šel gor približno tako hitro kot dol, če ne še počasneje. Parkrat sem padel. Ja, tudi drselo je. Ampak občutek pa fenomelen. Na Prižnici ga je bilo kakoh 20 cm več kot za gor. Potem pa vedno manj. Pri Valvazorju se nisem ustavil, je postajalo že pozno. Ja, tako je, če začneš prepozno riniti v hrib.
Klopca na Prižnici za dol.
Nekje na poti.
Zjutraj v soncu, popoldne v snegu.
Krave v Završnici so bile že pošteno mokre in že malo zasnežene. Prav debelo so me gledale, ko sem težil nad zarošenim objektivom in zmrznjenim fotoaparatom.
Popolnoma drugačna Završnica.
Začudene krave na snegu.
Potem pa še hitra hoja po povezovalni stezi med akumulacijskim jezerom in elektrarno v Žirovnico na toplo. Edino kar me je malo skrbelo je bil fotoaparat, s katerega je dobesedno teklo, ko se je segrel. Ampak je preživel. Jaz pa tudi. Pa postal sem bogatejši za še eno neponovljivo gorsko izkušnjo.
Da ne pozabim…, v gorah je v takih razmerah res potrebna velika pozornost in ustrezna oprema. Nikar le z nogami v goro. V najbolj nujno opremo spada tudi lastna glava.
p.s.: Avantura se je zgodila dne 19.9.2007. Zaradi prezasedenosti jo objavljam z zamudo.
