Arhiv za November, 2007

Delavske ali sindikalne demonstracije?

18.11.2007 ob 09:07

Odgovor naj si poišče vsak sam.

Hotel sem biti naravnost tam, med demonstranti – med delavci. Minimalistično, le s širokokotnim objektivom. Direkt. In videti in občutiti in zaznati kaj hočejo in kaj nimajo. Presunljiva izkušnja. Energija množice je neverjetna. In tam vmes sem se srečal s celim spektrom čustev teh ljudi. Od jeze, žalosti, obupanosti, zamišljenosti, negotovosti do sreče in veselja. Vsi smo ljudje, vsi jemo in kakamo, vsi se oblačimo in slačimo, vsi imamo enake osnovne potrebe,… Zakaj je potem tako, da imajo nekateri 300€ plače? Aha, kompleksen problem, a ne. Nerešljiv? Težko rešljiv? Rešljiv? Hm.

Fotoreportaža:

013.jpg

Vabilo.

033.jpg

Pohod na zbirno mesto pred Gospodarskim razstaviščem.

041.jpg

Zbiranje množic.

051.jpg

Zadnje priprave.

061.jpg

Priprave varuhov, ki so potem nekje od zadaj bdeli nad dogajanjem.

071.jpg

Vmes so biti tudi otroci.

091.jpg

Zastavonoša.

08a.jpg

Knapi.

101.jpg

Raglje in jasne zahteve na transparentih.

121.jpg

Piščalka, tipični pripomoček demonstranta.

131.jpg

Motorist.

141.jpg

“Gremo na barikade”

151.jpg

Pest.

161.jpg

Glasno in jasno.

171.jpg

Dušan Semolič…

181.jpg

in njegova pest.

191.jpg

201.jpg

Zastava in v povoj ovit sredinec.

21.jpg

Sveče.

221.jpg

“Ne utihnite…”

231.jpg

Pohod proti centru mesta.

241.jpg

Most so zasedli mediji.

251.jpg

261.jpg

Zastava z mrtvaškim trakom.

271.jpg

Kdo bo zmagal?

281.jpg

291.jpg

Knapi.

301.jpg

Vmes se je bilo potrebno tudi okrepčati.

311.jpg

Stare zastave so prišle na plan.

321.jpg

Nalakirani nohti.

331.jpg

Ni denarja za drog zastave?

341.jpg

Tudi študenti so podprli demonstrante.

351.jpg

361.jpg

“Janša potegni mi ga.”

37.jpg

Veliko je bilo proti vladnih transparentov.

38.jpg

Živali med demonstranti.

39.jpg

Anarhisti.

40.jpg

Če beremo od leve proti desni piše: policija za višje plače

41.jpg

Policijske piščalke so bile preglašene.

42.jpg

Deček, iz drage trgovine, vpračujoče ogleduje množico demonstrantov.

43.jpg

“Ne pozabi na nasmeh”

44.jpg

45.jpg

46.jpg

Kdo bo tolkel po kom?

47.jpg

Zvezda park.

48.jpg

49.jpg

50.jpg

51.jpg

“Happy” people?

52.jpg

Govorniki.

53.jpg

Voditelji protesta.

55.jpg

Med ljudmi.

56.jpg

Zamišljena.

58.jpg

Bilo je mrzlo.

54.jpg

“Naslednji”

59.jpg

Nekateri so pa delali – za ograjo.

60.jpg

Kdo bo povešal glavo pred kom?

61.jpg

Naš novi predsednik. Protestniki so mu dali nagelj.

63.jpg

Obsijan…

62.jpg

od trume fotografov.

64.jpg

In je odhitel.

65.jpg

Počitek pred grafitom.

66.jpg

Komu gori?

67.jpg

“Kje si naš Tito”

68.jpg

Čakanje na avtobuse.

69.jpg

70.jpg

Skoraj konec.

71.jpg

Tek na avtobus.

72.jpg

Žonglerji.

73.jpg

Brcanje žoge iz polivinila.

74.jpg

Nekateri so morali še kar nekaj časa delati.

75.jpg

Ko sem odhajal, mi je priletela vrečka z neba. Veter jo je vrtinčil gor pa dol. Potem jo je odneslo zelo visoko. Asocirala me je na delavce, ki jih vedno nekdo vrtinči. Žal.

  • Share/Bookmark

Urbani anonimneži 5

16.11.2007 ob 17:06

Tokrat 5 različnih fotografij.

an02.jpg

1

an05.jpg

2

an03.jpg

3

an04.jpg

4

an01.jpg

5

  • Share/Bookmark

Gor na Stolu je lepo, ija ija o

13.11.2007 ob 08:19

Nekateri v Himalajo, drugi v Patagonijo, jaz na Stol.

Kaj pa je stopiti na stol? To pa ja vsak zmore. Ja, res je, čeprav ne poznam stola v Sloveniji, ki zahteva toliko truda, da stopiš nanj. :) 011.jpg
Kravice v pravljični Završnici.

021.jpg

Stol v vsej svoji kopavosti.

031.jpg

Jesenske lepote, ko sonce butne skozi oblake.

04.jpg

Steze.

Tokrat sta me člana moje družinice dostavila do izhodišča – akumulacijskega jezera v Završnici. Oprtal sem si nahrbtnik in fotoparat, pa gasa v višave. Kravice so se lepo pasle, oblaki so skrivali in odkrivali sonce. Celo gor visoko na Stolu so se po pobeljenem pobočju sem pa tja zarisovale osončene lise. Je pa ta karavanški prvak s svojimi 2236 m nad morjem imel megleno kapo. Kdo bi si mislil, da bo zgoraj tako drugače kot tu spodaj. Mahnil sem jo po klasični poti do Valvazorjevega doma na višini 1180 m. Po poti sem srečal par pohodnikov in enega legendarnega naskakovalca Valvazorja. O ja, obstajajo naskakovalci. V knjigo v koči celo leto skrbno vpisujejo svoje obiske, 26.decembra pa imajo podelitev plaket in medalj… Nekateri so res divji. Po več kot 300-krat na leto gredo gor. Rekord je pa baje tolikokrat kot je nadmorska višina koče. No, Ivan mi je povedal, da imajo gor žur, ker ima en naskakovalec rojstni dan. Tako sem se ustavil v koči in popil eno klasično borovničko na zdravje slavljenca. Družba se je malo začudila, da grem na Stol, a mi hkrati zaželela vso srečo. In sem jo ucvrl naprej.

05.jpg

Male četice naskakovalcev Valvazorja.

06.jpg

Nekateri so zelo hitri. :)

07.jpg

Zarošen objektiv in vesela družba.

08.jpg

Palice.

09.jpg

Nekateri morajo počakati zunaj.

10.jpg

Palice.

Pred menoj sta se pojavljala dva različna odtisa gojzarjev. Dokaj sveža sta izgledala, čeprav sta “odtisovalca” štartala precej pred menoj.

11.jpg

Sledi.

Na Žirovniški planini je nekdo z zavihanimi rokavi srajce kuril okleščene smrekove veje. Da bi se kaj lahko vnelo je bilo že težko verjetno, saj je sneg vedno močneje naletaval.

12.jpg

“Viharnik” na Žirovniški planini.

14.jpg

Snežilo je vedno bolj.

15.jpg

Gozdar.

13.jpg

Sneg.

16.jpg

Snežinke.

Vztrajno sem rinil gor in se spraševal, kje bom srečal lastnika tistih dveh odtisov. Točno pri reklami za tiste, ki radi nosijo drva po gorah. Rekla sta, da sta mislila, da je koča še odprta, pa sta nesla vsak en kos. Hja…, koča je že nekaj časa zaprta. Bo pa za drugo leto. Pa da piha kot hudič sta mi še pojasnila. Neč, sem si rekel, goretekse gor in gasa naprej. Še dobro, da sem se poslušal. Snežilo je vedno močneje. Na Prižnici, ki šteje, da je na pol poti od Valvazorja, ni danes nihče pridigal. :) Prav prazno je bilo. :) Sem pa kmalu nad njo srečal dva veseljaka, par, ki sta veselo pela dol po stezi. Prav lepo ju je bilo videti. Rdečih obrazov in veselih pogledov. Povedala sta, da sta jo mahnila z Belščice na Stol in mi očistila vse markacije. :) Aha.

17.jpg

Reklama s spraskanim LE. Planinci so občutljivi ljudje. :)

18.jpg

Klop na “Prižnici”.

19.jpg

In potem se v tistem metežu Samo spravi fotografirat travce. :)

20.jpg

Grafika

22.jpg

Veseljaka v metežu.

Zgoraj, ko prideš iz redkega ruševja na plano in je koča že blizu, je začelo pihati res kot sam hudič, pa še v oblaku sem bil. Tako je rezalo, da sem bil kar navdušen. Končno spet po dolgem času prava elementarna narava v vsej svoji moči in sijaju. Markacije so bile že napol zasnežene, zato sem šel bolj po občutku in se prav čudil, kako da grem prav, čeprav je megla in se nič ne vidi. No, višje je bil teren še bolj spihan, tako da so se markacije spet pojavile, pojavili pa so se tudi zameti. Tja do 60 cm.

23.jpg

Stara markacija.

24.jpg

Novi markaciji. Še malo pa ju ne bo več.

25.jpg

Megla.

26.jpg

Brez komentarja.

27.jpg

Odpihovanje pršiča. In rezanje obraza.

Pri koči je tako pihalo, da nisem uspel najti zavetja. Naredil sem par fotografij in jo mahnil na vrh. Zgazil sem še par metrskih zametov in obstal na vrhu. Pihalo niti ni. Vpisana sta bila le tista dva “nosača drv”. Moja ura, ki vsebuje tudi termometer, je kazala -8°C, čeprav je bilo verjetno še malo manj. Razgleda niti ni bilo. :) Megla in nasneženi sneg sta se stikala v enotno neoprejemljivo belo površino.

28.jpg

“Dobrodošli” pred Prešernovo kočo. :)

29.jpg

Pihalo je… kar fajn.

30.jpg

Prazen prostor za parkiranje palic.

g06a.jpg

Najvišji zamet.

31.jpg

Vrh. In reklame. :)

Dol sem šel mimo križa direkt po zahodnem grebenu, potem pa levo po melišču. To pot poznam najbolj od vseh. Tu sem šel že tolikokrat. Za nekoga, ki ne bi poznal teritorija, bi bila pa tale tura lahko kar zelo zelo nevarna, mogoče celo usodna. V takem metežu in megli se človek mimogrede izgubi. Ja, gore so zelo resna stvar. Kompromisi odpadejo.

Edini problem, ki sem ga imel, je bil, da si nisem nataknil gamaš. To napako sem že tolikokrat ponovil in vedno rekel da je ne bom nikoli več. Pa se mi vedno znova zgodi. Te moje stare gamaše so malo sitne in vedno vztrajam, dokler ni prepozno. Tako se mi je tokrat spet pripetilo, da mi je staljeni sneg pritekel pod podplat. Zoprn občutek. Ni bilo druge kot se ustaviti in tam sredi tega pršiča, lahko bi mu rekli kar prah, nadeti te moje gamaše. Potem je bilo pa super. Edini problem je še bil, da je pršič tako mehek in spodaj veliki in mali kamni, ki se jh ne vidi, tako da je bilo res potrebno veliko pozornosti pri sestopu. Navadno sem vedno tekel dol, tokrat pa sem šel gor približno tako hitro kot dol, če ne še počasneje. Parkrat sem padel. Ja, tudi drselo je. Ampak občutek pa fenomelen. Na Prižnici ga je bilo kakoh 20 cm več kot za gor. Potem pa vedno manj. Pri Valvazorju se nisem ustavil, je postajalo že pozno. Ja, tako je, če začneš prepozno riniti v hrib. :)

32.jpg
Klopca na Prižnici za dol.

33.jpg

Nekje na poti.

34.jpg

Zjutraj v soncu, popoldne v snegu.

Krave v Završnici so bile že pošteno mokre in že malo zasnežene. Prav debelo so me gledale, ko sem težil nad zarošenim objektivom in zmrznjenim fotoaparatom. :)

35.jpg


Popolnoma drugačna Završnica.

36.jpg

Začudene krave na snegu.

Potem pa še hitra hoja po povezovalni stezi med akumulacijskim jezerom in elektrarno v Žirovnico na toplo. Edino kar me je malo skrbelo je bil fotoaparat, s katerega je dobesedno teklo, ko se je segrel. Ampak je preživel. Jaz pa tudi. :) Pa postal sem bogatejši za še eno neponovljivo gorsko izkušnjo.

Da ne pozabim…, v gorah je v takih razmerah res potrebna velika pozornost in ustrezna oprema. Nikar le z nogami v goro. V najbolj nujno opremo spada tudi lastna glava. :)
p.s.: Avantura se je zgodila dne 19.9.2007. Zaradi prezasedenosti jo objavljam z zamudo.

  • Share/Bookmark

ZOO 3

12.11.2007 ob 15:20

Serija ujetnikov se nadaljuje:

zoo06.jpg

Medvedka.

zoo02.jpg

Žirafa.

zoo03.jpg

Žirafi nekje nad ograjo.

zoo01.jpg

Noj.

zoo04.jpg

Pogled ven.

zoo05.jpg

Spogledovanje.

  • Share/Bookmark

Jesen (autumn, fall) na “Klobuku”

9.11.2007 ob 12:08

Od nekdaj mi je bila najbolj všeč. Najljubši letni čas. In če me kdo vpraša zakaj, mu odgovorim:”Ker takrat vse umira.”

Narava se umiri, pripravi na zasluženi počitek. In kot da bi rada tik pred smrtjo oddala še najmočnejši impulz življenja, od sebe spusti najlepše možne barve. V bistvu gre za zanimiv paradoks. Kakorkoli, kaj je lepšega od sprehoda po šelestečem listju in pogledu na pastele, ki visijo in letijo z dreves.

Fotografije so z Utika, mi mu pravimo Klobuk (vrh je Veliki vrh 441 m.n.v.) To je hribček med Brdom (Lesnina), Podutikom in Stransko vasjo (v neposredni bližini Ljubljane). Poln je prečudovitih potk in ni tako obiskan kot npr. Rožnik ali Golovec. Priporočam.

j00.jpg

Svetloba in barve so bile res neverjetne.

j01.jpg

Jesenska lepota 1.

j03.jpg

Jesenska lepota 2.

j05.jpg

Nekje ob potki.

j06.jpg

Lepe potke.

j07.jpg

Odvrženi pasteli.

j09.jpg

Žarki.

j11.jpg

Pasteli v zraku.

j12.jpg

List.

j13.jpg

Krošnje.

j15.jpg

Vrh “Klobuka”.

j14.jpg

Zadnji žarki.

  • Share/Bookmark

Urbani anonimneži 4

8.11.2007 ob 14:26

ur01.jpg

1

ur02.jpg

2

ur04.jpg

3

  • Share/Bookmark

Urbani anonimneži 3

5.11.2007 ob 14:19

Mogoče nastane zanimiva serija.

012.jpg

1

022.jpg

2

032.jpg

3

  • Share/Bookmark

1. 11. – different perspectives

1.11.2007 ob 23:30

01.jpg

1

02.jpg

2

03.jpg

3

  • Share/Bookmark