Gor na Stolu je lepo, ija ija o

13.11.2007 ob 08:19

Nekateri v Himalajo, drugi v Patagonijo, jaz na Stol.

Kaj pa je stopiti na stol? To pa ja vsak zmore. Ja, res je, čeprav ne poznam stola v Sloveniji, ki zahteva toliko truda, da stopiš nanj. :) 011.jpg
Kravice v pravljični Završnici.

021.jpg

Stol v vsej svoji kopavosti.

031.jpg

Jesenske lepote, ko sonce butne skozi oblake.

04.jpg

Steze.

Tokrat sta me člana moje družinice dostavila do izhodišča – akumulacijskega jezera v Završnici. Oprtal sem si nahrbtnik in fotoparat, pa gasa v višave. Kravice so se lepo pasle, oblaki so skrivali in odkrivali sonce. Celo gor visoko na Stolu so se po pobeljenem pobočju sem pa tja zarisovale osončene lise. Je pa ta karavanški prvak s svojimi 2236 m nad morjem imel megleno kapo. Kdo bi si mislil, da bo zgoraj tako drugače kot tu spodaj. Mahnil sem jo po klasični poti do Valvazorjevega doma na višini 1180 m. Po poti sem srečal par pohodnikov in enega legendarnega naskakovalca Valvazorja. O ja, obstajajo naskakovalci. V knjigo v koči celo leto skrbno vpisujejo svoje obiske, 26.decembra pa imajo podelitev plaket in medalj… Nekateri so res divji. Po več kot 300-krat na leto gredo gor. Rekord je pa baje tolikokrat kot je nadmorska višina koče. No, Ivan mi je povedal, da imajo gor žur, ker ima en naskakovalec rojstni dan. Tako sem se ustavil v koči in popil eno klasično borovničko na zdravje slavljenca. Družba se je malo začudila, da grem na Stol, a mi hkrati zaželela vso srečo. In sem jo ucvrl naprej.

05.jpg

Male četice naskakovalcev Valvazorja.

06.jpg

Nekateri so zelo hitri. :)

07.jpg

Zarošen objektiv in vesela družba.

08.jpg

Palice.

09.jpg

Nekateri morajo počakati zunaj.

10.jpg

Palice.

Pred menoj sta se pojavljala dva različna odtisa gojzarjev. Dokaj sveža sta izgledala, čeprav sta “odtisovalca” štartala precej pred menoj.

11.jpg

Sledi.

Na Žirovniški planini je nekdo z zavihanimi rokavi srajce kuril okleščene smrekove veje. Da bi se kaj lahko vnelo je bilo že težko verjetno, saj je sneg vedno močneje naletaval.

12.jpg

“Viharnik” na Žirovniški planini.

14.jpg

Snežilo je vedno bolj.

15.jpg

Gozdar.

13.jpg

Sneg.

16.jpg

Snežinke.

Vztrajno sem rinil gor in se spraševal, kje bom srečal lastnika tistih dveh odtisov. Točno pri reklami za tiste, ki radi nosijo drva po gorah. Rekla sta, da sta mislila, da je koča še odprta, pa sta nesla vsak en kos. Hja…, koča je že nekaj časa zaprta. Bo pa za drugo leto. Pa da piha kot hudič sta mi še pojasnila. Neč, sem si rekel, goretekse gor in gasa naprej. Še dobro, da sem se poslušal. Snežilo je vedno močneje. Na Prižnici, ki šteje, da je na pol poti od Valvazorja, ni danes nihče pridigal. :) Prav prazno je bilo. :) Sem pa kmalu nad njo srečal dva veseljaka, par, ki sta veselo pela dol po stezi. Prav lepo ju je bilo videti. Rdečih obrazov in veselih pogledov. Povedala sta, da sta jo mahnila z Belščice na Stol in mi očistila vse markacije. :) Aha.

17.jpg

Reklama s spraskanim LE. Planinci so občutljivi ljudje. :)

18.jpg

Klop na “Prižnici”.

19.jpg

In potem se v tistem metežu Samo spravi fotografirat travce. :)

20.jpg

Grafika

22.jpg

Veseljaka v metežu.

Zgoraj, ko prideš iz redkega ruševja na plano in je koča že blizu, je začelo pihati res kot sam hudič, pa še v oblaku sem bil. Tako je rezalo, da sem bil kar navdušen. Končno spet po dolgem času prava elementarna narava v vsej svoji moči in sijaju. Markacije so bile že napol zasnežene, zato sem šel bolj po občutku in se prav čudil, kako da grem prav, čeprav je megla in se nič ne vidi. No, višje je bil teren še bolj spihan, tako da so se markacije spet pojavile, pojavili pa so se tudi zameti. Tja do 60 cm.

23.jpg

Stara markacija.

24.jpg

Novi markaciji. Še malo pa ju ne bo več.

25.jpg

Megla.

26.jpg

Brez komentarja.

27.jpg

Odpihovanje pršiča. In rezanje obraza.

Pri koči je tako pihalo, da nisem uspel najti zavetja. Naredil sem par fotografij in jo mahnil na vrh. Zgazil sem še par metrskih zametov in obstal na vrhu. Pihalo niti ni. Vpisana sta bila le tista dva “nosača drv”. Moja ura, ki vsebuje tudi termometer, je kazala -8°C, čeprav je bilo verjetno še malo manj. Razgleda niti ni bilo. :) Megla in nasneženi sneg sta se stikala v enotno neoprejemljivo belo površino.

28.jpg

“Dobrodošli” pred Prešernovo kočo. :)

29.jpg

Pihalo je… kar fajn.

30.jpg

Prazen prostor za parkiranje palic.

g06a.jpg

Najvišji zamet.

31.jpg

Vrh. In reklame. :)

Dol sem šel mimo križa direkt po zahodnem grebenu, potem pa levo po melišču. To pot poznam najbolj od vseh. Tu sem šel že tolikokrat. Za nekoga, ki ne bi poznal teritorija, bi bila pa tale tura lahko kar zelo zelo nevarna, mogoče celo usodna. V takem metežu in megli se človek mimogrede izgubi. Ja, gore so zelo resna stvar. Kompromisi odpadejo.

Edini problem, ki sem ga imel, je bil, da si nisem nataknil gamaš. To napako sem že tolikokrat ponovil in vedno rekel da je ne bom nikoli več. Pa se mi vedno znova zgodi. Te moje stare gamaše so malo sitne in vedno vztrajam, dokler ni prepozno. Tako se mi je tokrat spet pripetilo, da mi je staljeni sneg pritekel pod podplat. Zoprn občutek. Ni bilo druge kot se ustaviti in tam sredi tega pršiča, lahko bi mu rekli kar prah, nadeti te moje gamaše. Potem je bilo pa super. Edini problem je še bil, da je pršič tako mehek in spodaj veliki in mali kamni, ki se jh ne vidi, tako da je bilo res potrebno veliko pozornosti pri sestopu. Navadno sem vedno tekel dol, tokrat pa sem šel gor približno tako hitro kot dol, če ne še počasneje. Parkrat sem padel. Ja, tudi drselo je. Ampak občutek pa fenomelen. Na Prižnici ga je bilo kakoh 20 cm več kot za gor. Potem pa vedno manj. Pri Valvazorju se nisem ustavil, je postajalo že pozno. Ja, tako je, če začneš prepozno riniti v hrib. :)

32.jpg
Klopca na Prižnici za dol.

33.jpg

Nekje na poti.

34.jpg

Zjutraj v soncu, popoldne v snegu.

Krave v Završnici so bile že pošteno mokre in že malo zasnežene. Prav debelo so me gledale, ko sem težil nad zarošenim objektivom in zmrznjenim fotoaparatom. :)

35.jpg


Popolnoma drugačna Završnica.

36.jpg

Začudene krave na snegu.

Potem pa še hitra hoja po povezovalni stezi med akumulacijskim jezerom in elektrarno v Žirovnico na toplo. Edino kar me je malo skrbelo je bil fotoaparat, s katerega je dobesedno teklo, ko se je segrel. Ampak je preživel. Jaz pa tudi. :) Pa postal sem bogatejši za še eno neponovljivo gorsko izkušnjo.

Da ne pozabim…, v gorah je v takih razmerah res potrebna velika pozornost in ustrezna oprema. Nikar le z nogami v goro. V najbolj nujno opremo spada tudi lastna glava. :)
p.s.: Avantura se je zgodila dne 19.9.2007. Zaradi prezasedenosti jo objavljam z zamudo.

  • Share/Bookmark
 

22 komentarjev na “Gor na Stolu je lepo, ija ija o”

  1. chef chef pravi:

    Dober si, da v takem gor rineš! Ampak je res dober občutek, jaz včasih prav uživam, ko me na kolesu dobita dež in mraz, ko ostre kaplje suvajo po stegnih, ko gonim, ko vse teče in voda pljuska v rit, čez eno uro pa tako zazebe, da vse prekolneš. Ampak se potem počutiš bolj dec, ker si naredil nekaj v vremenu, ko noben normalen ne bi šel ven.

    Nikakor pa ne razumem ljudi, ki en in isti hrib naskakujejo vsakodnevno. Monotono in noro, služi pa samo nekakšnim osebnim rekordom in zadovoljstvu, ko jih fantje dosežejo.

  2. seamus pravi:

    ha zima je vsak dan bližje :P
    Komaj čakam, da se očisti prah z zimske robe.
    V nedeljo sva bila na Struški in je od snežnih razmer ostalo samo še malo snega in pa veter.

    Sem pa v podobnem jesenskem času gor na Stolu doživel že takšne razmere, da sem s pomrznjenim ušesom moral obrniti kakšnih 100m (višinskih) pod kočo. Zaradi orkanskega vetra se tudi po vseh štirih ni dal več napredovat, kljub temu da si kočo že slutil.

    @CHEF – maš prav, ker takrat so naju s kolegom imeli za blazna, ko sva od Valvazorja rinila naprej.
    Ko prideš nazaj si pa dec :D

  3. Nataša pravi:

    no pa da se še jaz oglasm ;) super fajn si tole pofotkal in spisal, spominja me na lanski večerni naskok Golakov (Mali Golaki) in je taku burja brila da sem se pod vrhom počutila ku na grebenu Makaluja :)
    Ker si pa glih gamaše omenu, tud mi2 sva jih pozabila in sva pr avtu za nazaj sklenila never again!

  4. Insomniac Insomniac pravi:

    Jaz sem bil ne dolgo tega na Dovški Babi. Na vrhu je bilo nekaj snega, toda bilo je tako vroče, da sem bil v kratkih rokavih. Takole se z Babe vidi Stol.

  5. katarina katarina pravi:

    fantastično. sem bila gor. nirvana. gore so itak svet zase.

  6. kolinago pravi:

    Krasen zapis, lepe slike. V podobnem sem rinil na Raduho (prvič). In glede na to da nisem poznal poti sem se na enem prehodu dobesedno usral. Gor ni šlo, dol pa sploh ne. No na koncu se je dobro izteklo, sem prišel dol še pred temo. Se mi je pa tudi že zgodilo da sem 5 min pod vrhom obrnil. Za kogar je to problem bolje da ne rine v gore.

    Kot pravi chef, najlepše je takrat ko se moker, prezebel, skoraj po vseh štirih v kočo primaješ.

  7. kandela kandela pravi:

    Tega pohoda ti pa prav nič ne zavidam. Ko pada sneg najraje sedim nekje na toplem in opazujem kako snežinke plešejo sem in tja. Da bi pa takrat rinila kam, če mi ni treba … taka pa nisem ;)
    Zelo rada pa kidam, ker se potem ko pridem nazaj v hišo vsa prešvicana in utrujena počutim tako dobro. Tudi naslednji dan, ko me bolijo npr. hrbtne mišice, ene od rok pa sploh ne morem premikatise prav nič ne pritožujem …

  8. Ana pravi:

    Vauuu, lepe slikce. Ja takole je to, tam na vogalu koče je ena klopca, ki mi bo ostala v lepem spominu saj me je moja ljubezen peljala tja gor in sva se lubčkala in objemčkala in sem se počutila kot da sem v nebesih ne na Stolu-stolu oz. klopci.

  9. Svaba pravi:

    ufff….po slikah sodeč je biv pa kr naporn tale vzpon…še dobr da si našu pravo pot k se markacije niso dobr vidle….sam k si pa na vrh pršu si pa sigun pozabu na vse napore….sam še nism biv na stolu, bi pa u bližni prihodnosti rad šov…zdej vsaj vidm kak prbližn zgleda :)

  10. roberto pravi:

    čudovito…………………………………………………………………………………………………………

  11. seamus pravi:

    Bi prosil za še en nasvet glede fotoaparata: kaj narediti da ga lahko uporabljaš celotno turo sploh zimsko, mrzlo in sneženo, poleg tega da paziš seveda. In mogoče še kakšen ampak tega pa res nikoli ne naredi, tudi če danes ne boš več slikal.

  12. joste joste pravi:

    sorry, brati se mi ni dalo preveč ampak respect za fotke in za voljo do takih objav. Osvojitev Stola me pa tudi še čaka.

  13. Mari pravi:

    Super!!!!!!!!!!
    No na Stolu še nisem bila, sem pa pogosto hodila v Julijce. Tudi podobna doživetja so bila pa so žal nedokumentirana. Hvala za lepe slikce.

  14. FRENKY pravi:

    SVABA že tvoje ime je čudno in neprimerno glede na to kdo so ŠVABI nekoč bili! Ali ti sploh veš, kdo so bili? Jezik pa itak ni slovenski!
    Drugače pa so slike lepe in tisti, ki jih je posnel in njegovi družabniki, ki so prehodili to pot, so gotovo imeli lepo in verjetno tudi hladno izkušnjo!

  15. tomo pravi:

    Dobro si tole napisal in pofotkal. Stol je super, tako za pohodništvo, kot tudi za gorsko kolesarjenje, ok, za gorsko kolo je bolj Konjska pot.

    Legendarni naskakovalec, je to morda učitelj telovadbe v Zabreznici?

  16. samo samo pravi:

    seamus, ne razumem vprašanja, a je kakšen tiskarski škrat prišel vmes? Nekaj mi manjka.
    tomo, a Maksa misliš? On je pa res legenda ja. Imetnik rekorda 1180x v enem letu na Valvazorju. Neverjetno. Mislil sem pa enega drugega naskakovalca – Ivana.
    vsi drugi, hvala za komentarje in svoja doživetja. Stol je res lep in tudi nezahteven, če le ima človek voljo prilesti gor, ampak ne v takih razmerah.

  17. mare mare pravi:

    Bravo, vsa čast!

  18. tomo pravi:

    @samo: Ja, Maksa. Tipo je legenda, še večja pa njegov pes, ki na vzpon ziher naredi še enkrat večjo višinsko razliko, ker toliko gor in dol prelaufa in prevoha. Saj ne veš kdo je večji fanatik. Drugače je pa treniral prvo generacijo gorskih kolesarjev v Žirovnici, KK Završnica.

  19. seamus pravi:

    :lol:
    sem bi že opozorjen, da se nič ne zastopi
    Kaj moram narediti, da recimo ne zmočim fotoaparata v takšnih razmerah – koliko je sploh (ne)občutljiv en tak DSLR. In predvsem na kaj je občutljiv bolj, kot na kaj drugega – recimo smeti na CCD-ju so en križ. To že vem :twisted:

  20. samo samo pravi:

    tomo, Maks je ja, njegova čivava pa itak. :)
    seamus, ma kaj pa vem, vedno sem imel take bolj odporne aparate. Ta moj naj bi bil vodotesen (?!). Jaz v dežju, snegu, megli,… delam tako, da ga imam čim manj zunaj. Večinoma je v torbi (bolj majhni in takoj dostopni), ko se pa pojavi motiv, hitro aparat ven in škloc, škloc, škloc, pa takoj nazaj. V primeru snega ga piham stran, v primeru vode pa brišem stran kar z roko, rokavicami. Lečo poskušam držati lečo čimbolj dol, da ne pada po njej. Glede prahu pa tudi pazim, da je aparat čimmanj časa brez objektiva, da je obrnjen dol, da ne piha noter,… Zadnjič sem fotografiral v bližini helikopterja pa je bilo kar hecno menjavat objektive v vsem tistem pišu. :) Drugače obstajajo tudi neke posebne vreče, pa vodotesna ohišja,… Ampak, saj veš kako je s tem. :) Improvizacija. :)
    Do sedaj se mi je le enkrat zgodilo, da mi je v dežju in megli odpovedal aparat, ampak sem imel še enega. :)

  21. Insomniac Insomniac pravi:

    Maks je skoz gor. Najbolj poznan je njegov stavek “Kok’s gonu?” :D Meni pa ni preveč do Valvazorja, na Potoški mi je bolj všeč, a grem zaradi avtomobilov redko tja.

  22. buba švabe buba švabe pravi:

    Ma-ni-jak! :lol: Hudooooo…. :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !