Le Samo

Na Voglu se lahko preganjate po snegu popolnoma enako kot prej – za dol, za nazaj gor je pa precej bolj komot.

V petek 25.1. je bila namreč na Voglu, tem našem smučišču visoko nad Bohinjskim jezerom, smučiščem, ki ima le naravni sneg (zaenkrat), otvoritev novih štirisedežnic Brunarica in Orlove glave. Prireditev je potekala v mirnem in sproščenem vzdušju, v bistvu je bila prav prijetno skromna. Direktor Žičnic Vogel g. Šumi je povedal par podatkov in zahval, dr. Bučar pa je zagnal novo pridobitev slovenske smučarije.

Brunarica vas popelje nazaj do hotela, da vam ni treba štamfati po napornem dnevu, Orlove glave pa gor v smučarski raj.

Fotoreportaža:

Brez gorenjske noše in frajtonarice ne gre.

Sodobni smučarji.

Avba.

Dr. France Bučar, bohinjc, je imel govor

in zagnal novo štirisedežnico.

Prvi polet.

Godbeniki in Brunarica.

Orlove glave je že polno zasedena.

Novi stebri in male premikajoče se pikice na dilah.

Malo smo se vozili.

Šola smučanja.

Smučar.

Borderska mladina.

Hotel, hm. S svojo maso kar nekako ne paše sem gor.

Tujki v okolju ali, kaj pa ti mene fotkaš.

Brunarica.

Border.

Dr. Bučar in žemljica.

Kruh in salama. Po otvoritvi in ogledu naprav je sledila mala zakuska. Kakšna beseda – zakuska, res hecna a ne.

Gorenjska deklina.

Bohinjska roka.

Bohinjc.

Sem pa tja je na zakusko priletel kakšen padalec.

Čik pavza.

Mi v dolino in na delo, drugi pa šele na smučarijo.

Vogel je pridobil dve novi sedežnici. Povabljen sem bil na ogled postavljanja stebrov. Zgodilo se je v novembru. Zaradi raznoraznih pripetljajev sem pa tja, šele sedaj objavljam tole reportažo. V bistvu sem bil edini, ki je bolj zares fotografiral tale dogodek. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Na Voglu se je dogajalo. Ogromni tovornjaki,

delavci, ki so delali postaje,

prazni in polni sodi, zadaj v daljavi pa kralj Triglav.

Naložili smo se v prebarvanega “Pinzgauerja” in se vozili pod bodočo sedežnico.

Zabavna vožnja.

Triglav.

Akcija.

Prvi postavljen steber.

Ekipa delavcev – pritrjevalcev stebrov.

Helikopter.

Pritrditev.

Delo na višini. V ozadju kdo drug kot očak Triglav.

Delo je potekalo zelo hitro.

Postavljeni stebri. Zadovoljni obrazi.

Vodila za žice na stebrih so prišla z drugo pošiljko.

Popolna zaščita.

Helikopter in bager.

Jesenska idila.

Konec.

Še fotografija spodaj na jezeru.

To je test, če se znam narediti pošteno ČB serijo iz digitalnega fajla.

Na fotografijah so delavci pri gradnji nove sedežnice na Voglu. Reportažo o postavljanju stebrov s helikopterjem bom pa še objavil.

Meter v roki, čik v ustih.

Skladišče.

Ročno delo.

Podajanje palic za armaturo.

Nadzor.

11.11.2007 je potekala v Strunjanu že tradicionalna kakijada. Prvič smo bili tam. Kako je vse skupaj izgledalo? En večji šotor in par manjših. Zunaj razstava traktorjev, notri razstava kakijev oziroma predvsem izdelkov iz kakija. Polno starega in mladega življa, ki je snedlo vse kar je bilo podobno in je dišalo po kakiju. Še sladoledi so bili iz tega zelo okusnega in zdravega sadeža.

Simpatična prireditev, kjer lahko človek kupi pristno kakijevo marmelado in gajbico ali dve še ne zmedenih kakijev. “Koliko časa pa traja, da se zmedijo?” sem vprašal kakijaše na stojnici. Odgovor je bil pa tak, da se človek kar malo zamisli: “Če jih daš v vrečko skupaj s kakšno banano, bodo zreli v par dneh. Banana ima v olupku še toliko plina, s katerim jo zorijo, da bo tudi kaki prej dozorel.” Hm. Važno je, da je sadje zdravo ter da ga pred uporabo operemo in jemo s čistimi rokami. A ne?!

Glede na to, da sem v svojih reportažah tule objavljal celo množico fotografij, sem se odločil, da poskusim prikazati dogodek s čimmanj fotografijami – s tolikimi, da še dobim zaključeno zgodbo. Reportaža je malo z zamudo, ampak kaj, tudi kaki se dolgo medi, če le ni med plinjenimi bananami.

Italijani v blatu.

Kakiji, sladoled, mladina, starina,… Zna biti, da bi bila tale fotografija všeč celo B5.

Kaki kot dekoracija.

Naval na kakije. Gajbice na stojnicah so kar puhtele.

Iz kakija nastane kak.

S kakiji veselo domov.

Moja gajbica.

p.s.

Malo sem se še razgledal o kakiju in odkril naslednja dejstva:

- beseda kaki (Diospyros kaki – božja hrana) pomeni sadež;

- prihaja iz vzhodne Azije (Kitajska, Japonska, Koreja);

- v Evropi je to dokaj nova sorta sadja. Prinesli so ga okrog leta 1870, v Sloveniji so ga začeli gojiti v prvih desetletjih prejšnjega stoletja;

- drevo zraste 3 do 15 metrov visoko. Jeseni sadeži na brezlistem drevesu ostanejo kot okraski;

- zreli kakiji so oranžne ali rdečkaste barve, veliki kot jabolka in s prosojno lupino;

- po svetu raste več vrst kakijev, ki imajo različno število semen;

- jemo jih, ko so res zreli, mehki in kremasti. Šele takrat razvijejo značilen okus. Nezreli so zelo trpki;

- so bogat vir provitamina A, vsebujejo pa tudi precej vitamina C, bakra in kalija

viri:

- http://www.rtvslo.si/zabava/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=5&c_id=11613

- http://sl.wikipedia.org/wiki/Kaki

- http://www.kaki-kofol.com/kaki.html

Za Go!Design sem napisal nov prispevek, tule je link.

Go!Design je en tak fajn portal kjer se vedno najde kaj novega in zanimivega o dizajnu. Od predstavljanja čudno hecnih predmetov do filozofskih tem.

Včeraj je bilo točno pol leta odkar sem si vključil števec obiska.

In kaj pravi StatCounter:

- Page Loads: 37.164,

- Unique Visitors: 22.345,

- First Time Visitors: 16.521,

- Returning Visitors: 5.824

Največ obiska je bilo ob članku Opomin pred tožbo, zaradi bloga, in sicer: 2.664/1.922/1.660/262 (isto zaporedje kot zgoraj).

Kaj ta statistika pomeni, ne vem. Je to veliko ali malo? V končni fazi pa, koga briga. Važno da rotira.

Kaj naj rečem o lokalu Brioni? To, da ljudje, ki ga vodijo, delajo s srcem. Sestavljen je iz treh sklopov: restavracije, bistroja + kavarne in lounge bara. Poleg tega, da smo ga projektirali, da delamo celostno podobo, da ga fotografiram in oblikujem, lahko rečem, da sem tu jedel najboljšo pašto (testenine) sploh. Zadnjič sem tam nekaj fotografiral in me je Tomaž – chef vprašal, če sem kaj lačen. Kajpak sem bil. In mi jo je naredil. Domači fuži, ravno prav skuhani, tako, da zobje še imajo daj delati. Domači, ravnokar narejeni pesto. Suhi paradižniki, ki jih sami sušijo, ker tako baje dobijo ravno pravo sočnost, listi sveže bazilike in na vrhu svež kozji sir. Ostal sem brez besed. Okusi so se mešali in noreli po ustih. Brbončice so podivjale. Ko pa sem uspel odpreti usta, nisem mogel prehvaliti te umetnije, kot je ne morem prehvaliti še danes. Pa tako enostavna jed. Do konca življenja si jo bom zapomnil. Tako kot pašto od moje drage, ki jo je naredila še v zgodnjih študenskih časih. Takrat, ko smo jedli skoraj le konzerve, je ona naredila kompleksno pašto. Kako je bila dobra, noro.

Ravno danes sem zaključil z brošurico za Brione. Tamalo, tavelika še sledi (tisto bo že bolj knjigica). Tule dodajam fotografije iz te tamale. So bolj divje, iskrene, brez ličenja in direkt. Take, kot so mi všeč.

Naslovnica z novim logotipom.

Chef, ki reče: “Hrani je treba prisluhniti.”

Tekst iz brošurice:

Brioni – filozofija: Ponudili vam bomo to, kar znamo, in to, kar zmoremo. Brezkompromisno, brez blefiranja.
Ja, preprosta filozofija, ki je naše edino vodilo. Prisluhniti gostu, prisluhniti hrani in z domišljijo, inovativnostjo, ambicioznostjo doseči najvišjo kakovost. In to pri vsem, kar naš lokal, ki je razdeljen v tri segmente, nudi. V bistroju in kavarni lahko, v vrvežu vsakdana, uživate v tortah po starih receptih, v toplejših mesecih se na letnem vrtu topijo domači sladoledi. V restavraciji lahko v miru pošljete brbončice na pašo, najkakovostnejše sestavine so namreč skrbno zložene v izjemne jedi, vrhunska vina pa kar kličejo po grlu. V lounge baru lahko sprostite misli in ob zvokih prijetne glasbe zajadrate v nov dan.

Detajl iz lounge bara .

Detajl iz restavracije.

Detajl iz kuhinje.

Neverjetno, ampak Tomaž – chef dejansko posluša, kdaj dovolj cvrči.

Še en detajl.

Restavracija.

Hrana.

Bistro in kavarna.

Slaščica.

V bistroju imajo fenomenalne torte po starih receptih.

Lounge bar.

Akcija v kuhinji.

Če vas pot zanese v Kranj in če ste lačni, se vam splača obiskati Brione. Priporočam. Je pa res, da ima 100 ljudi 100 okusov. Nekomu bo dobro, drugemu brezveze. Kot povsod.

p.s. To ni reklama. Je le zahvala za tisto pašto.

Včeraj je bila v Galeriji Fotografija otvoritev razstave najboljših fotografij Nedelovega fotonatečaja Gremo v hrib.

In kaj lahko rečem. Najprej smo poslušali Romano Dobrikar Šeruga, urednico Nedela. Potem je imel govor Oskar Dolenc, glavni iz komisije. Ko je govoril, je kolega Drejc zbežal ven. Potem smo prejeli priznanja in dobili kozarce v roke. Moj sok je bil odličen.

Z malo zamude skozi vrata.

Lepo pripravljena razstava.

Debate s kozarcem v roki.

Moja fotografija Boj

Razstava je vidljiva do 22. 1. 2008.

p.s. Zakaj so fotografije OUT OF FOCUS? Zato, da imate razlog pogledati razstavo v živo. V živo so ostre. Vsebina razstave pa, kakor za koga. Nekomu bo zapolnila dušo, drugi se bo nasmejal, tretji bo rekel brezveze, četrti se bo zamislil,…

Agencija za okolje je po podatkih STA Živalskemu vrtu Ljubljana podaljšala dovoljenje za zadrževanje živali v ujetništvu. Šimpanzi in volkovi pa ne ustrezajo pogojem, da bi jih javnost lahko gledala.

Hecno. Letos sem bil večkrat v živalskem vrtu. Seveda, otroci radi gledajo živali, pa lepo se je sprehajat tam, velik je, narava je, drevesa so, fotografira se lahko,… Kaj pa živali? Huh kako so vesele in srečne, da so naši sužnji. Kdaj se bo torej dokončno nehalo sužnjelastništvo?

Še par fotografij:

Slon v avtohtonem okolju

Kamela

Žirafa ni skrita očem obiskovalcev

Puma pričakuje naraščaj?

Leopard, ponosen čeprav ujetnik

p.s. Dodajam še povezave na prejšnje obiske ZOO-ja: ZOO 1, ZOO 2, ZOO 3

To je naslov današnjega prispevka v Nedelu.

Namreč, udeležil sem se Nedelovega fotonatečaja “Gremo v hrib!” in prišel v ožji izbor s fotografijo Boj. Fotografija je nastala kar nekaj let nazaj pri zimskem vzponu na Mojstrovko. Bila je tudi na naslovnici knjige o raku v Sloveniji, kot prispodoba za boj. Tule spodaj je črnobela različica te fotografije.

Zanimivo je, da sem poslal tudi fotozgodbo o pastirju Mirkotu, ki pa kot kaže ni bila razumljena. Verjetno prezahtevna tema za žirijo.

Ja, pred leti, sem bil zelo proti fotonatečajem. Nikoli nisem ničesar poslal. Lani pa sem prvič poslal tole na Emzinov natečaj Fotografija leta, potem pa fotografijo Boj na natečaj E-Fotografije in še na Nedelov fotonatečaj. Zanimiva izkušnja tile natečaji. Verjetno bom še kje sodeloval. Na Emzinu vsekakor, tam so razmišljanja drugačna, ne gre le za lepo fotografijo, kompozicijo in tehnično dovršenost, kar je domena amaterskih fotografov, ampak za vsebinsko zaključene foto serije, opuse, zgodbe, ki naj bi nekaj povedale o svetu v katerem živimo,…

Vsi vabljeni na Nedelovo rastavo, ki bo ta torek, 8. 1. 2008, ob 19h v Galeriji Fotografija na Mestnem trgu 11 v Ljubljani. Razstava bo na ogled do 22. 1. 2008.