Le Samo

Link.

Včeraj je bila v Cankarjeven domu otvoritev razstave in razglasitev rezultatov, v bistvu, največjega slovenskega fotografskega natečaja, že 14. po vrsti. Žirija (Tomo Brejc, Metka Dariš, fotoreporter Ziyah Gafić iz Sarajeva, fotoreporter Balazs Gardi iz Budimpešte in Breda Kolar Sluga) je med 517 opusi oziroma 3128 fotografijami izbrala tri najboljše avtorske fotografije in najboljšo reportažno serijo. V ožji izbor je prišlo 27 avtorjev.

Tisti, ki se zanimate za avtorsko fotografijo sve vljudno vabljeni na razstavo v prvem preddverju CD, ki bo trajala do 6.3.2008. Kakšne so razstavljene fotografije? Na to si boste morali odgovoriti kar sami. Vse čestitke zmagovalcem, ožje izbranim in tistim, ki niso bili opaženi.

Sam sem poslal 3 opuse, pa nisem prišel v ožji izbor. Pa drugič.

Spodaj so tri serije fotografij, ki sem jih naredil včeraj na otvoritvi. Te tri serije predstavljajo moje razmišljanje o izboru za fotografijo leta.

1. Fotografija leta kot velika čokolada z lešniki. Čokolado poješ, ovitek gre v smeti. Kaj ostane?

2. Delavni dan fotoreporterja. Roadtrip v nakupovalnem vozičku. Kdo da več, kdo kupi več.

3. Fotograf Andrej Korenč. Malo za šalo, malo zares.

LINK

Čisto po naključju sem se v soboto v Kranju znašel sredi pustnega karnevala. Fotografiral sem povsem nekaj drugega. Ampak ko sem videl pustne šeme in množico gledalcev, mi moja reporterska žilica ni dopustila, da ne bi naredil par fotografij. Na karnevalu, sprevodu ali kakorkoli se že reče temu šegavemu dogodku, se je zvrstila cela procesija slovenskih mask. Od ponarodelih kurentov do na vozovih vozečih se raznoraznih mask. Padal je dež, mogoče je zato vse skupaj imelo malo bolj žalostno ironičen prizvok.

Ker sem imel le dobrih 15 minut časa, sem se pomešal med kurente in spremljal predvsem dogajanje ob sprevodu. Opazoval in fotografiral sem ljudi in maske, ki so gledali sprevod. Najbolj zanimivi so mi bili otroci, ki so z pristno radovednostjo in velikimi očmi požirali velike in kosmate kurente ter ostale šeme. Ti pa so jih malo strašili, malo pozdravljali, malo zabavali,… No, zdi se mi, da tudi odrasli niso kaj dosti zaostajali za otroci. Konec koncev smo tudi “ta veliki” nekoč bili otroci in vsi si kdaj pa kdaj želimo biti nekdo drug.

Fotoreportaža:

Namaškarana družinica pod streho čaka na začetek sprevoda.

Pingvin.

Kloven veseljak.

Hitri in strašni.

Publika.

Sunmix.

Človek pajek s kompanijo.

Kurenti znajo biti in divji…

… in nežni.

Mlado…

…in staro zabava se rado.