Arhiv za Januar, 2009

Samo Rovan o fotografiji – drugi del: Zakaj bi fotografiral? Kaj bi fotografiral?

31.01.2009 ob 10:46

Tule je drugi članek o fotografiji – tako malo po moje. Članki so objavljeni na portalu zavoda za medgeneracijsko povezovanje www.zlataleta.com.

Ste si ogledali fotografsko serijo o Sloveniji avtorja Martina Parra, ki iz prejšnjega članka? Imate kakšen komentar? Morda: »kaj zaboga pa je to, take fotografije zna pa vsak narediti«, »saj to so le navadni snapshoti«, »je Slovenija res taka«, »ohoho, tale Parr nas je pa zadel« …

V kolikor ste njegovo serijo označili s ‘karnekaj’, kako je potem mogoče, da je g. Parr član najprestižnejše svetovne fotoagencije Magnum photos? Parr nas je, roko na srce, zadel v bit. Rože na bencinski črpalki, vrtički, piranska plaža, kranjska klobasa, blejska kremšnita, kozolec in tovarne, nakupovalni centri, bolšji trg, Lek, Revoz … Intelektualno, ironično in direktno. Ni čudno, da imajo tujci tako radi našo deželico. Je precej posebna.

Foto zgodbica o domačinih na otoku Krku, ki čakajo pred ribarnico na sardele. Drugih rib niso hoteli.

In zakaj to sploh omenjam? Ker je fotografije kot jih naredi g. Parr, zelo težko narediti. Pravzaprav zna take fotografije narediti le on sam. In to je odgovor na vprašanje zakaj je tako prepoznaven, tako slaven in sporen hkrati – ker dela po svoje, na svoj način. Njegova fotografija je unikatna in postavlja nove smernice. Magnumovci že vedo koga sprejeti medse in koga ne. Verjetno nekoga, ki je izviren, ki vidi svet po svoje, skozi drugačne oči. Tako ne preseneča, da so za članstvo nominirali Jacoba Aue Sobola, ki je s svojo neverjetno serijo »Sabine« naredil zgodbo o odmaknjeni ribiški vasici na Grenlandiji. Primerov je še in še. Mogoče je zato že na začetku fotografske poti pametno zastaviti zelo pomembno vsebinsko vprašanje »Kaj in zakaj bom fotografiral?«. Vprašanja kako, s čim, kdaj in kje so tehnične narave in dobijo odgovore kmalu po tem, ko se spustimo v fotografijo.

Tile članki bodo govorili o mojem pogledu na fotografijo in o tem na kaj se mi zdi vredno opozoriti po 15 letnih fotografskih izkušnjah. Govoril bom o abecedi, ki jo zame predstavljata čas in zaslonka, o večno opevani temi kompozicije, o učenjo od drugih – posnemanju, o fotoamaterjih in profesionalcih, o lastnem pristopu – stilu, o koraku še naprej, o tem kaj bi rad povedal s svojo fotozgodbo, o portretu, o trenutku, o umetnih in naravnih fotografijah in še o čem.

Torej, začnimo na začetku. Zakaj in kaj bi fotografiral?
Nekdo si postavi to vprašanje preden si omisli fotoaparat, nekdo drug šele po tem, ko fotoaparat že ima, tretji se tega nikoli ne vpraša in le fotografira po občutku. Pravila pa v bistvu ni. Vsak dela po svojih zmožnostih, željah in prepričanjih. Gre le za nivoje dojemanja. Tisto kar predstavlja lepo ali dobro fotografijo nekomu, ki je šele vstopil v ta nori svet podob, je lahko čisto drugo kot nekomu, ki je v fotografiji 20 let, nekomu ki si s fotografijo služi kruh, nekomu, ki je fotografijo študiral, nekomu, ki ne ve niti kaj je zaslonka.

Na lanskem Fotopubu – festivalu dokumentarne fotografije v Novem Mestu, je nizozemski fotograf Robert Knoth govoril o svojem razvoju skozi fotografske zgodbe. Res neverjetno, kako se človek spreminja skozi obdobja svojega življenja. Vsaka njegova zgodba je bila malo drugačna od prejšnje, pri vsaki se je čutilo kako dela korake naprej. Mogoče so njegove zadnje fotografije nekomu, ki začenja loviti prve fotografije, zelo čudne, tako kompozicijsko kot vsebinsko … Zakaj? Ker se začetniku odpirajo v glavi čisto druga vprašanja kot Robertu. Robert je točno vedel kaj hoče, točno je vedel kaj hoče fotografirati in zakaj bo fotografiral. V glavi je imel idejo in že delno vizualizirane slike, ki jih je potem moral le še spraviti v fotoaparat na licu mesta in kasneje v knjigo.

Pa pojdimo po korakih. Kaj se najprej začne spraševati nekdo ki je nabavil fotoaparat in si želi nekaj fotografirati? V bistu nič kaj dosti, ravna se po občutku in pritiska po občutku, kompozicije dela po občutku in ima fotoaparat nastavljen na P (program) ali podobno avtomatiko. Šele ko dobi prve rezultate in jih primerja s podobami okoli sebe, se v glavi sproži proces »kako pa tole dobim/naredim?« in spodbudi nadebudneža k učenju. Učenju predvsem tehnike, ki pa je soodvisna od vzroka fotografiranja. Brez tehničnega znanja je navadno težko priti do fotografije kot si jo želimo, kot si jo predstavljamo, da bo uspela. Začnemo se spraševati in napredovati. Kako doseči da je vse ostro, kako narediti da bo oster le en del fotografije, kako narediti zamaknjeno fotografijo ali kako uspeti, da ni nič zamaknjeno. Kako narediti zanimivo kompozicijo, kaj nam predstavlja različna izbira objektivov, kaj je goriščnica, kaj je zaslonka, kaj je čas osvetlitve, kako se uporablja bliskavico, kako ujeti trenutek, kako narediti režirano fotografijo …
Pa še vprašanja post podukcije. Kako obdelati fotografijo da bo spodobna in uporabna, kje natisniti fotografijo, da bo nekdo lahko videl kako napredujemo.

Počasi, počasi. Lepo po korakih, kot je rekel Robert. 15 let je potreboval, da je prišel do nivoja na katerem je sedaj. Fotografija zahteva potrpljenje, kot ga zahteva lov na trenutke ali pa postavljanje režirane fotografije.

Zato pojdimo počasi od začetka. Po abecedi. In prvi črki sta čas in zaslonka – nadaljevanje prihodnjič.

Tekst in fotografije: Samo Rovan (www.samorovan.com)

  • Share/Bookmark

Samo Rovan o fotografiji (01 – uvod)

22.01.2009 ob 11:20

Odločil sem se, da napišem 10 člankov o fotografiji – tako malo po moje. Članki so/bodo objavljeni na portalu zavoda za medgeneracijsko povezovanje www.zlataleta.com.

Že kar nekaj časa živimo v svetu, ki je obdan in definiran s podobami, fotografije igrajo ključno vlogo.

Fotografije in podobe na njih nas spremljajo takorekoč od rojstva do smrti. Šest mesecev staremu sinku že kažemo fotografije živalic in zraven spuščamo ‘muu’, ‘čiv čiv’, ‘kikiriki’, ‘mijav’. Ne bom natančno opisoval kako si potem sledijo podobe, ki jih gledamo v različnih obdobjih življenja. Najstniki si lepijo fotografije idolov na stene, mamice fotografije svojih otrok v albume, fantje kupujejo revije z erotičnimi fotografijami in jih vneto skrivajo, z jumbo plakatov v nas zrejo izdelki, ponogavičene mladenke, jagode in bodoči ministri.  Po 15 letih zakona zakonca še vedno obujata spomine ob poročnem albumu, in tudi dedek v domu za ostarele težko shaja brez fotografij svojih vnučkov.

Skoraj bi lahko zapisal, da če nisi na fotografiji – ne obstajaš. Fotografije na osebnih dokumentih, na facebook-u … Fotografije nas definirajo v prostoru in času, moč fotografije pa je precejšnja. Lahko nas straši, pomirja, pretrese, šokira, razveseli ali do solz nasmeji. Lahko tudi marsikaj spremeni. Ima moč vpliva na množice in spreminjanje javnega mnenja. Npr. fotografija nekega priljubljenega politika, ko vara ženo, lahko vpliva na marsikaj. Ali pa na primer fotografija cerkvenega dostojanstvenika z ljubico. Da, fotografija je zelo močan medij.

Fotografijo dobimo z zanimivim pripomočkom  – fotoaparatom. Včasih smo uporabljali fotoaparate na film, sedaj uporabljamo takšne na čip – digitalni fotoaparati. Imamo kompaktne, z optičnim iskalom, zrcalnorefleksne, srednjega ali velikega formata. Kaj pa pravzaprav sploh je fotoaparat? Fotoaparat je zatesnjena škatla v katero pride preko objektiva svetloba in se vtisne na določen medij (steklena plošča, film ali čip). Potem je potrebno le z ustreznim postopkom odtis spraviti na papir, računalnik, v revijo, plakat … in fotografija – podoba je tu.

Fotoaparati, objektivi, stojala, bliskavice in še kaj, so le pomagala za to, da dobimo takšno podobo kot želimo. Pri fotografiji je še vedno najpomembnejši tisti, ki sproži na sprožilec. Pravzaprav on in njegov um.

Fotograf. Fotografi se delijo podobno kot šoferji. Imamo nedeljske fotografe, ljubiteljske fotografe – fotoamaterje in profesionalne fotografe. Vsakega od njih pa lahko delimo na veliko podskupin. Kakorkoli že, preden začnemo fotografirati je pomembno vedeti, kaj nas pravzaprav zanima in v kateri smeri bi radi začeli, kam nas bo peljala pot pa je vedno presenečenje. V kolikor bi radi delali lepe fotografije za domači album, potem se bo potrebno spoprijeti z lepimi fotografijami, če bi radi dokumentirali potek gospodarske krize, bo potrebno konceptualno razmisliti, kako bi naredili to zgodbo v 20 fotografijah. Če bi radi postali fotograf za oglase, bo potrebno veliko tehničnega znanja o studijski fotografiji. Vse je pač odvisno od naših potreb in želja.

Zamislimo si, da smo fotografski začetnik in bi radi fotografirali svet okrog sebe tako kot ga zaznavamo. Brez odvečne filozofije bi radi delali lepe fotografije za domači album in objavljanje na raznih fotografskih portalih. Če bi bili zadovoljni s seboj, bi morda celo postali člani kakšnega amaterskega fotokluba in pošiljali uspešne fotografije na različne natečaje.

Vendar kje začeti? Vedno v glavi in z glavo! Ponavadi gre približno takole. Kupimo kompaktni fotoaparat, ki nam je kmalu premalo, zato presedlamo na cenejši zrcalno refleksni aparat z zum objektivom. Fotografiramo, učimo se s posnemanjem – torej se hočemo približati fotografijam, ki so nam všeč in za zgled. Počasi ugotovimo, da je naša oprema premalo za vse, kar bi radi sproducirali in dokupimo še drugi objektiv. Počasi zamenjamo prvega za svetlobno močnejšega. Potem ugotovimo, da obstajajo fiksni objektivi in dokupimo klasični 50mm objektiv, eksperimentiramo in odkrivamo, kako se da igrati z zaskonkami in časi. Postajamo že tako spretni, da sledi specializacija. Nekateri se odločijo za študij fotografije, drugi pristanejo pri kakšnem časopisu, tretji zaidejo v studijsko fotografijo,… In tako naprej.

Fotografija praktično ne pozna meja. Možnosti je neomejeno, vse omejitve pa so le v glavi. Nekateri kasneje opustijo digitalne fotoaparate, se vrnejo na film, imajo na fotoaparatu le en 35mm objektiv in se ne obremenjujejo več z opremo. V bistvu ne trenirajo več, ampak le še iščejo motive in svoje predhodno vizualizirane stvaritve iz glave prenesejo na medij. Ne delajo lepih fotografij, ampak fotografije iz duše  fotografije, ki ostanejo kot zapis o času v katerem živimo. Predlagam ogled fotografij Martina Parra. Za začetek serijo o Sloveniji.

Se nadaljuje z »Zakaj bi fotografiral? Kaj bi fotografiral?«

Tekst in fotografije: Samo Rovan (www.samorovan.com)

  • Share/Bookmark