Le Samo

Kaj vse rezerviramo. Obleke, parkirne prostore, stole,…, prostore na plaži.

Dokler nisem lani dobil ukaza: “pojdi rezervirat plažo”, niti nisem opazil, kako vneto ljudje nosijo svoje brisače, armaflekse, platna, deke,… na “najboljši prostor” že ob 7h. Nekateri naredijo rezervacijo že zvečer, in če jo razigrana mladina ne odrezervira, so drugi dan mirni in uživajo dopust. Letos sem se odločil, da naredil fotozgodbo o teh rezervacijah:

V ponedeljek 21.07. se začne fotografski festival FOTOPUB v Novem Mestu. Udeležil se bom masterclassa. Me že prav zanima, kako mi bo uspel zastavljeni projekt. Vsi ste vabljeni na ta izjemen festival reportažne fotografije, ki se ga vsako leto udeležujejo svetovno znani fotografi, fotoreporterji, da delijo svoje znanje, izkušnje,… Festival traja do sobote 26.07., ko je tudi zaključek s projekcijami,…

Kolega Peter Zakrajšek, tudi fotograf, se je poročil. Vzel je Brigito. Navihana sta bila da je kaj, tako, da sva z drugim kolegom Andrejem Korenčem, imala kaj za fotografirati. Nikoni so se kar potili.

Tule je par fotografij navihanega para.

Tokrat rižanje z 85mm.

Grafika.

No, ta mi je zelo všeč. Tale Brigitin pogled.

Tako je pa, če fotografiraš fotografa.

Uradne talepe fotografije je naredil Andrej, jaz sem se šel “drugi pogled” .

Potem sta se pa začela hecati in mi z njima.

Sledile so raznorazne rotacije in akrobacije.

Tale zadnja tekaška mi je sploh najboljša od vseh s te poroke.

Super je bilo! Hvala mladoporočencema za to lepo izkušnjo. Zdej pa kar počasi, da ne bosta preveč laufala. Lahko kmalu padeš.

Pravijo, da nikoli ni prepozno, zato ta objava šele sedaj.

Vedno sem se spraševal, zakaj se ljudje najmanj poročajo pozimi, čeprav je ravno takrat najboljši čas za stiskanje na prvo poročno noč. Pomislite, spomladi je že bolj vroče, poleti je prevroče, jesen, no ta je še najbliže prijetnim mrzlim večerom in nočem.
Šalo na stran, danes živimo v super ogrevanem okolju. Tako da… Po drugi strani me pa res zanima statistika, kdaj je največ porok.

Januarja sem fotografiral eno super poroko. Andreja in Boštjan sta se vzela konec meseca. Kaj vse čaka mladoporočenca na zimski dan, kaj šele fotografa, ki ne ve ali bo sneg ali bo dež, led, globoko pod ničlo, kdaj bo tema, če bo oblačno,… Ampak vse se reši in vse se da. Na srečo je bil lep nepremrzel sončen dan in jaz že ob 8.30 v Slovenj Gradcu, pri frizerju. Najprej frizura, potem še ličenje. Andreja je kar žarela… in žarela cel dan. Pravzaprav smo žareli kar vsi. Super smo se imeli do jutranjih ur. Andreja, Boštjan, vso srečo vama želim!!!

Poročna fotoreportaža:

Slovenj Gradec v jutranjem prebujanju.

Prva fotografija, ko sem prišel v frizerijo in testiral opremo.

Andreja v obdelavi.

Potem sva se preselila v kozmetični salon.

Finiširanje.

Silhueta za domačimi vrati.

Domači v pričakovanju.

Vmes sem imel par minut prostih in našel tole kompozicijo.

Obleka je bila že malo nestrpna.

V bistvu tole oblačenje ni ravno enostavno.

Zaključni gib in konec oblačenja.

Tule pa res ni kaj za dopolniti, a ne?!

Brez podvezice pa ne gre.

Andreja je v ogledalu preverila, kako se vidi podvezica.

Še en portret, potem pa sprejem ženina.

Odhod iz sobe.

Evo, ta mi je pa ena najljubših fotografij s te poroke. Kot da bi gledal v tri sobe. Tri zgodbe na enem posnetku.

Ženin prihaja…

…in naleti na oviro.

Ajaj jaj, a bo sedaj ženin postal “zapornik”?

Boštjan je moral narisati svojo nevesto, da mu jo pripeljejo, pa so mu zamenjali list in ponudili drugačno nevesto.

Potem je štorija tekla dalje in se srečno zaključila. Starši so bili kar veseli.

In sta se našla…

Vmes se najde kakšen tak moment. Ja, reportersko fotografiranje poroke zahteva nenehno iskanje dogajanja. Počitka dejansko ni. Ves čas je potrebna 100% koncentracija. Ampak se splača.

Še zadnje moške debate pred odhodom.

Bil je res lep zimski dan.

Šopek.

Zadnji trenutki “samskega” življenja.

Čestitke…

Zunaj je par pričakala godba na pihala.

Čez grajsko dvorišče je šel le en snop sončnih žarkov.

Poziranje.

Glede na temperature smo morali kar pohiteti.

Real life photography.

Veselje pred odhodom v cerkev.

Šal za Andrejo.

Prstana.

Rižotanje, oziroma rižanje.

Boštjan s strašnim pogledom, na poti na zabavo.

Detajl pred večerjo.

Svatje so zahtevali, da se kar naprej poljubljata.

Zabava se je razvnela.

Bilo je skoraj kot na kakšnem rock koncertu.

Hlajenje razgretih čevljev.

Sem pa tja je kdo malo zaspal.

Torta.

Zabava se je potem s takim tempom nadaljevala do jutra.

Takole… Res me fascinira ta poročna individualnost. Vsaka poroka ima popolnoma svoj karakter. Če mi uspe to prikazati, sem dosegel, kar sem hotel.

Mladoporočenca pa…, uživajta! In seveda vso srečo pri še lepšem dogodku.

Pohištvo. Na tone. Na kilometre. Hektarje v bistvu. Trendi? Bele kuhinje brez ročajev, električna vodila. Trendi – generalni? Nekje vmes med starim vzorčastim izmom in novim izmom, ki še ni definiran. Vtis? Hladno, odtujeno, mestno. Ampak to je pač in. Funkcionalnost? Hm. Sekundarna. Primarno? Vizualno preglasi harmonijo.

To je hitra skica po sejmu. In kaj sem delal. Fotografiral sem. Kako je zanimivo, ko je toliko ljudi na kupu. Koliko motivov. Koliko vzgibov. Na koncu koncev, človek je tisti za katerega se dela pohištvo. In kakšen je ta človek dandanes? Poglejmo kaj je zabeležil fotoaparat.

Grafika iz avta. Kamijonarjev ne konca ne kraja. Dobri so. Nenehno na cesti. Sodobni nomadi.

Kažin ala Italijani.

Opna arhitekta Massimiliana Fuksasa kar funkcionira. Je nekakšen povezovalec vseh hal. Glavna ulica sejmišča.

Serijo urbanih anonimnežev tule narediš brez problema.

Silhuete.

Čik in mobi pavza.

Migracije iz hale v halo. Fotoaparati. Vozički za prospekte.

Čiščenje kar vmes.

Tale fotografija je pa za v mojo serijo Who is the Boss?

Tale mi je pa naj od naj. Prispodoba današnjega časa. Individualisti, telefoni, lepa bleščeča osvetlitev, narava ob strani, smeti,… Vse je tu.

Čakajoči na taksi se dolgočasi.

Še ena za serijo Who is the Boss?

In potem so avtobusi in avti počasi odšli domov.

Mi pa smo bili spet On the road… domov.

Trajala je, dokler se ni končala.

Kar kakšna 2 meseca bi rekel. Vojna med vozniki, ki svoje avte parkirajo kjer se le da in med stanovalci – domačini.

Zanimivo kako je nekomu prišlo na pamet, da bi lahko parkiral za kontejnerji za smeti. In je parkiral, ampak to so opazili tudi drugi in tako je bil tam parkiran skoraj vsak dan drugi avto. Lepo skrit za smetmi.

Nekomu pa to ni bilo všeč in je začel vojno proti tem prostoparkirnikom. Najprej je začel pred parkirani avto postavljati kanto za organske odpatke. Pa ni pomagalo. Potem je parktat zapeljal za avto kar cel kontejner za papir. Ni pomagalo.

Vsak dan, ko sem šel mimo sem opazoval to tiho vojno in se spraševal kako se bo končala. Pa seveda zamudil celotno fotozgodbo. Hotel sem fotografirati vsak dan kako se stvar odvija, pa se je potem prehitro končala.

Potem je tisti vojščak za pravice soseske, pločnika, ulice in odpadkov zapičil veje v zelenico, čez katero se je dovažalo do famoznega parkirišča. Pa tudi ni pomagalo. In potem veliki finale. Kar en dan se je zgodil, spet tiho kot ponavadi. Vojščak, ki je kot kaže imel res vsega dovolj, je v zelenico zabil kole in zasadil zelenje. “Ha”, si je mislil, to bo pa ja dovolj, čez to si ne bojo upali. In si res ne upajo več. Pa še eno vrv je napeljal pred “parking”.

Tako se je vojna končala. Tiho kot je prišla. Nad zlom je zmagala dobrota.

In tihe cestne vojne so se preselile na nova bojišča.

Link.

Zgodba lokala Brioni se nadaljuje:

KUHARJEV DAN

Tomaž Polenec vstane, si pomane oči in se odpravi na tržnico. Tam se gre nabiralništvo in nabere vse kar potrebuje za jedi, ki si jih je že zvečer naskiciral. Košara je zvrhana, rože nabrane. Spotoma se ustavi v vinskem skladišču, da izbere še vina. Potem pa brž v restavracijsko kuhinjo. Lonci letijo, ponve takisto, nabrušeni noži spuščajo sekljajoči zvok, kuharji žvrgolijo. Krožniki se grejejo, omakice brbotajo. Tomaž posluša, če je orkester sestavin uglašen. Kot umetnik nariše krožnik. Barve, skulpture, arome. Gostje so pripravljeni. Akcija. Gremo. Tomaž zadržano postreže in zaželi dober tek. In teče nazaj in dela naprej in spet vse tiste brbončično trgajoče vonjave,…
Zaklene restavracijo. Gre domov. Ampak ne pred TV. Ne. Usede se pred pečico, kjer se naužije pogleda na medseboj se prelivajoče, topeče, presnavljajoče sestavine.
Tomaž je kuhar, chef. Tomaž je umetnik.

Zadnje čase se res sprašujem o blefu v fotografiji. Kaj je blef in kaj ne? Drugače povedano, kaj je laž in kaj ne? Pa ugotavljam, da je blef v bistvu kar vse in nič hkrati. Manipulacija je že pogled nekoga, ki je le nekdo in ne vsakdo, skozi objektiv in pritisk na sprožilec. Blef so že oči same, saj, različne, ne podajajo popolnoma enakih barv. Učitelj fizike v srednji šoli nam je lepo razložil, da v bistvu ne vemo kako kaj dejansko izgleda, ker je to kar mi vidimo le pogled in občutenje skozi nam omejena čutila. Kar mi čutimo da je ravno, je mogoče v resnici zavito. Kar je rdeče je mogoče v drugem, nam neznanem spektru, neka frekvenca,… In kaj je resnično? Kaj je resničnost? Že beseda vse pove RES – NIČNO. Ničnost je res povsod.

Poglejmo črno-belo fotografijo. Je svet črno bel? Ampak črnobela fotografija ima takoj nekaj več, takoj diskriminira moteče dejavnike in s tem filtrira naša čutila, ki naj bi s tem prej dojela bit. Blef? Za tiste, ki gledajo preko barv in črnobelih odtenkov verjetno nima smisla ne barva, ne obdelava, ne tehnika,… ampak le vsebina. Na koncu pa se pokaže, da vseeno hočemo blef.

Hecno.

Tule je, po filtriranju, še ČB različica evropskih delavskih demonstracij.

Opazovalca s podstavka.

Podarjeni balon.

Vsi drugačni vsi enakopravni?

Opazovalca pred kavarno.

Pohod.

Pest in V.

Ta dva sta me kar objela in smo vsi trije skakali naokoli.

Kontrasti.

Počitek.

Kaj pa upokojenci?

Lutka brez glave, obrazi v senci.

Link.

Tokrat je bila energija precej drugačna kot na jesenskih slovenskih delavskih demonstracijah. Ni bilo napetosti, vse je potekalo mirno. Obrazi so bili nasmejani. Evropejci so bili kar srečni in zadovoljni v Ljubljani. Lep izlet so imeli. Vreme sončno. Policisti in redarji prijazni.

Do 14h so se vseevropski delavski demonstranti zbrali pred Gospodarskim razstaviščem. Potem so krenili po, za promet zaprti, Dunajski in Slovenski cesti na Kongresni trg kjer so bili govori vodij evropskih sindikatov. Problem prenizkih plač, problem neenakosti dodeljevanja plač glede spola, vedno višji življenski stroški,… Rock partizani so izvedli par pesmi. Množica je malo poskakala, potem pa se mirno razšla. Bilo naj bi okrog 35.000 protestnikov 54 sindikalnih organizacij iz 29 držav.

Fotoreportaža:

Velika množica demonstrantov se je zbrala pred Gospodarskim razstaviščem.

Ob 14h je množica krenila proti Kongresnemu trgu.

Turistično.

Z roko v roki.

Nasmejano.

Nekateri so dobili spominke.

Evropska prestolnica – Ljubljana.

Nasmejani varuhi/nje.

Pomladno.

Veseli Hrvati.

Meščani so mahali.

Slovenske rožice za evropske delavce.

Debate med slovenskimi delavci.

Pred WC-ji.

Različne emocije med protestniki.

Nekateri so demonstrirali po svoje.

Cvet slovenskega fotoreporterstva z Juretom Erženom na čelu. Jure ima trenutno razstavo v Cankarjevem domu. Priporočam.

Evropski sindikalni voditelji so spregovorili množici.

Množica je vzklikala.

Kričala.

Se poljubljala.

Norela.

Dvigovala pesti in prste v V.

Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič v akciji.

Evropa pod Ljubljanskim gradom.

Potem so, med seboj različni delavci,…

…obsedeli.

In pod budnim očesom vsepovsod prisotnih varuhov,…

…v spremljavi uličnih “delavcev”, odšli nazaj v Evropo.