Predstavilo se bo 32 članov društva s po eno fotografijo. Ena bo tudi moja.

Za tiste, ki ne poznate tega društva, “šef”društva je Arne Hodalič, kdo ga ne pozna. Mislim, da kaj drugega niti ni potrebno dodati.

Torej, še enkrat, vsi vljudno vabljeni.

Vabilo:

Moja fotografija: Gospod išče po smeteh, Piran - tržnica 2007

Moja rezervna fotografija: Kolesarka nabira regrat, Kranj 2007

Fotografiji sta iz serije Urbani anonimneži.

Raznorazne debate kaj je bolje, kaj je bolj ostro, kaj se da bolj obdelati,… se konča, ko v roke primeš npr. Hasselblada, v katerega prej vstaviš film formata 120, kar pomeni da so negativi veliki 6×6cm, in začneš fotografirati.

V fotografiji ne gre le za tehniko, gre za fotografa, njegovo glavo in za prst iz katerega se prenese vsa tja skoncentrirana energija na sprožilec in na film. Gre za filozofijo, gre za občutek. Ker kaj je pomembno? Najprej ideja, potem pa čas, zaslonka, objektiv in medij kjer ideja pristane in ostane. To je vse. Enostavno in karseda skromno. Zato tudi so dobre fotografije tako preproste. Zato tudi vse več odličnih fotografov spet prestopa na film in na srednji format.

Naj bo dovolj. Treba je poskusiti. In vsi nadebudni fotografi, ne bo vam žal. Veliko stvari se spremeni. Hitrost fotografiranja, daljša priprava, svetlomer, nezmožnost rafalov in preveč posnetkov za en motiv, stojalo, natančno kadriranje, otežkočeno snapshotanje,… in seveda cena filmov, razvijanja, skeniranja, izdelava fotografij,… Več je časa za fotografijo kot tako.

Seveda pa tekme film : digitalu noben ne dobi, ker je vsak zase super za določeno stvar in uporabo.

Pričujoči posnetki so nastali na barju s Hasselbladom in 80mm/f2,8 objektivom na Kodak Portra 160 ISO negativ.

V fotoaparat gleda umetniški vodja Fotopub-a Chris de Bode. Četrtkova nagrada. Testiranje Nikona D700. ISO-3200, 35mm, F/2, čas: 1/60sec.

Nikon man, Sandra in Uroš. Četrtkova nagrada. Testiranje Nikona D700. ISO-3200, 35mm, F/2, čas: 1/10sec.

Četrtkova nagrada. Testiranje Nikona D700. ISO-3200, 35mm, F/2, čas: 1/30sec.

Sam sem se ga udeležil prvič. Zakaj sem se ga udeležil? Ker sem hotel imeti teden dni časa zase, za projekt, ki ga delam že leto dni, za čas z mentorjem in za dokončen koncept, ki ga v letu dni nisem uspel najti. Hvala Robertu, hvala vsem mojim “sošolcem” na masterclassu, sedaj mislim da vem kako naj bi zadeva stekla naprej. Ampak pustimo to.

Fotopub spregovori. Četrtkova nagrada. Testiranje Nikona D700. ISO-6400, 35mm, F/2, čas: 1/100sec.

Zadnje priprave. Četrtkova nagrada. Testiranje Nikona D700. ISO-6400, 35mm, F/2, čas: 1/50sec.

Ugašanja telefonov. Četrtkova nagrada. Testiranje Nikona D700. ISO-6400, 35mm, F/2, čas: 1/10sec.

Četrtkova nagrada. Testiranje Nikona D700. ISO-6400, 35mm, F/2, čas: 1/250sec.

Letošnja tema festivala je bila Human Footprint, odtis, ki ga človek pusti za seboj. Od nedolžnih papirčkov odvrženih na cesti do nuklearnih testov, ki povzročijo ogromne posledice za generacije zanamcev. Od ceta s katerim je bila pomita posoda v kateri so se skuhale testenine, do globalnih podnebnih sprememb, do novih črpališč nafte, do pobijanja malih tjulnov, do kitajskega zidu, do plastenke z vodo in izsušenih jezer,… Fotografi in mentorji (Robert Knoth - nl, Steve Forrest - uk, Chris de Bode - nl, Yann Mingard - ch, Dieter Telemans - b, J.B. Russell - usa, Kadir van Lohuizen - nl (gost Fotopuba)) so predstavili velikopotezne zgodbe z razstavami in s predavanji. Udeleženci pa smo poiskali male teme, obvladljive v tednu dni. Vsi smo se morali potruditi, da smo speljali spodoben projekt in imeli v soboto zaključno prezentacijo pred množico ljudi.

Pogled mladega fotografa. Četrtkova nagrada. Testiranje Nikona D700. ISO-6400, 35mm, F/2, čas: 1/25sec.

Med projekcijo. Četrtkova nagrada. Testiranje Nikona D700. ISO-6400, 35mm, F/2, čas: 1/10sec.

Po projekciji. Četrtkova nagrada. Testiranje Nikona D700. ISO-6400, 35mm, F/2, čas: 1/30sec.

Udeležil sem se masterclassa (najvišji nivo). Moj mentor je bil Robert Knoth, neverjeten nizozemski fotograf. Malokdo me na področju preseneti in prepriča. On me je popolnoma. Ko je pokazal njegov razvoj od nivoja 1 do danes sem se resnično zamislil. Začel je v Somaliji. Njegove fotografije so bile odlične klasično fotoreporterske in so funkcionirale kot posamezni posnetki za časopise, ni bilo zgodbe. Potem je prešel na naslednji nivo, zamenjal leica format za srednji 6×6 in spremenil koncept. Siera Leone - zgodba o ljudeh katerim je vojaška hunta odsekali roko ali obe roki in s tem izražala svojo prisotnost in nestrinjanje z vlado,… med projekcijo teh fotografij sem moral ustati in se sprehoditi malo naokoli po dvorani. Robert je predstavil reportažo na tako subtilen način, popolnoma brez akcije, brez krvi, brez trupel,… ampak le enostavni portreti ljudi brez rok. Zgodba me je zadela direkt in naravnost. Teh fotografij ne bom pozabil nikoli več. Potem je prešel na naslednjo stopnico in govoril o sedem letnem projektu nuklearnega opustošenja v bivši Sovjetski zvezi. 20 let po Černobilu, Mayak, Tomsk,… Težka tema. Moreča. Morbidna. Strašna. In ljudje še vedno živijo tam in še vedno so tam tudi tako radioaktivna območja, da se lahko tam zadržuješ le 45min. Ogromno ljudi ima raka, dedni zapisi se kvarijo,… Projekt je delal kot kombinacijo krajine in vsakodnevnega življenja, kar je snemal na leica format in portretov ljudi, snemal na 6×6 format. Vse črno belo. Kot glavna točka zgodbe, oziroma poudarek in izhodišče hkrati mu je služila zgodba o Annyi, mladem dekletu, v zadnjem stadiju raka. Spet ena tista srce parajoča zgodba, ki pa pove vse o stvareh, ki so se dogajale in o njihovih posledicah. Da je presekal to 7 letno zgodbo, je na hitro naredil zgodbo v Pakistanu, o moških nočnih plesalkah in tudi prostitutih za moške. Spet težka tema. In ovitek te knjige zgleda navzven tako perfektno lep, da kar ne pričakuješ kaj se skriva noter. Genialno. Zaključil je s predstavitvijo projekta o globalnem segrevanju, o izginjanju aljaškega otoka in o resničnem življenju eskimov. Zgodba je bila precej drugačna od tistega kar se vidi v National Geographicu ali v Severnih obzorjih. Naprej ga bo pot vodila zelo nevarnim zgodbam naproti. Vso srečo Robert. Oziroma kar obema. Robert namreč deluje v tandemu s svojo ženo, ki je novinarka. Ona piše, on fotografira. www.robertknoth.com, tudi tule

Žiriranje. Četrtkova nagrada. Testiranje Nikona D700. ISO-6400, 35mm, F/2, čas: 1/80sec.

Chris pred razglasitvijo zmagovalca. Četrtkova nagrada. Testiranje Nikona D700. ISO-6400, 35mm, F/2, čas: 1/40sec.

Moj klasičen dan je zgledal približno takole. Vstajanje ob 6.30. Hiter zajtrk, odhod okrog 7.00. Delo na terenu od 3-6h. Vmes kakšen sendvič. Prihod nazaj, pretakanje fajlov na prenosnik. Iskanje mentorja in debata o posnetem materialu. Če sem delal manj, sem se udeležil tudi dopoldanskih predavanj od 10-12h. Kosilo. Debata z mentorjem in ostalimi “sošolci”. Navadno smo vsi komentirali vse. Ob 16h popoldanska predavanja, forumi, debate. Ob 19h vsak dan otvoritev fotografske razstave. Ob 21h projekcije in predavanje. Potem je bilo še, kot bi rekel Mlakar, kaj za popit in kakšno rečt in ura je bila mimogrede precej blizu tisti, ko je moj petelin na mobiju začel kikirikati.

Ob ognjemetu in razglasitvi zmagovalca četrtkove nagrade. Testiranje Nikona D700. ISO-6400, 35mm, F/2, čas: 1/20sec.

V četrtek se je zgodila Četrtkova nagrada pod pokroviteljstvom Nikona. Nagrado 1500€ je dobil Jean-Christophe Couet (Francija) za svojo zgodbo Zahodni in vzhodni Sakartvelo, zgodbo o mladostniških zaporih v zahodni Gruziji in Abhaziji. Dobra zgodba, dobre fotke. Tudi sam sem “tekmoval” za najboljšo zgodbo. Konkurenca je bila kar huda. Vse čestitke Jean-Christophu!

Po četrtkovi nagradi. Testiranje Nikona D700. ISO-6400, 35mm, F/2, čas: 1/100sec.

Torej, bilo je nepozabno. Odnesel sem ogromno zelo pametnih in uporabnih stvari. Predvsem sem pa dobil potrditev o tem, da sem na svoji, a pravi poti. Še kakšen nasvet za konec, tak ki ga je dobil marsikateri udeleženec Fotopuba. Najpomembnejše pri fotografiranju je to, da veš kaj delaš in kaj hočeš narediti in dobiti. Če to veš vnaprej, potem skoraj ne moreš zgrešiti. Pa to, da je dovolj le en objektiv in to fiksen in to 35mm na leica formatu. Izrezi so bogoskrunstvo, izrez se naredi, ko se fotografira. Ja spet k koreninam. Tako smo delali včasih. Stara šola, ki pa pozna bit fotografije. Včasih sem fotografiral ravno tako, nič izrezov, le 28mm objektiv in to je to. Aja, pa film, to je žmoht.

Projekt, ki sem ga delal na Fotopubu in že prej, bom nadaljeval naprej, Robertu bom pošiljal kar bom naredil in mogoče nastane ven kaj zanimivega. Dobil pa sem nasvet naj fotografiram na kaj večjega kot leica in naj delam na film. Torej, Hasselblad je sposojen, filmi kupljeni in čakajo, da gremo na sprehod.

No še nekaj, imeli smo možnost izposoje Nikonove pro opreme, tako za cel dan. Nikon je bil glavni sponzor festivala. Testiral sem novi fotoaparat D700 in moram reči, da je to to. Je kot bivši filmski aparat F100. Robusten, neverjetno dobro sede v roko, je majhen in ravno prav težek, neprimerno bolj mi je všeč kot D3. In fajli? Hm. Enaki kot D3. Kaj to pomeni? Da lahko uporabnik razmišljati o fotografiji drugače kot prej. Fleš, nikoli ga nisem maral, tu ga lahko ljubim, ker ga ne potrebujem. Na zgornjih fotografijah sem opisal tudi ISO, čas in zaskonko. Predvsem visoki ISO je fantastičen. Naredil sem par fotografij na papir in naj naj rečem, 6400 je normalen, oziroma uporaben. Aja, zgornje fotografije so bile posnete v JPG zapisu po tovarniških nastavitvah, le pomanjšane so in malo poostrene.

Vsi vabljeni na FOTOPUB 2009!

Dokler nisem lani dobil ukaza: “pojdi rezervirat plažo”, niti nisem opazil, kako vneto ljudje nosijo svoje brisače, armaflekse, platna, deke,… na “najboljši prostor” že ob 7h. Nekateri naredijo rezervacijo že zvečer, in če jo razigrana mladina ne odrezervira, so drugi dan mirni in uživajo dopust. Letos sem se odločil, da naredil fotozgodbo o teh rezervacijah:

V ponedeljek 21.07. se začne fotografski festival FOTOPUB v Novem Mestu. Udeležil se bom masterclassa. Me že prav zanima, kako mi bo uspel zastavljeni projekt. Vsi ste vabljeni na ta izjemen festival reportažne fotografije, ki se ga vsako leto udeležujejo svetovno znani fotografi, fotoreporterji, da delijo svoje znanje, izkušnje,… Festival traja do sobote 26.07., ko je tudi zaključek s projekcijami,…

Tule je par fotografij navihanega para.

Tokrat rižanje z 85mm.

Grafika.

No, ta mi je zelo všeč. Tale Brigitin pogled.

Tako je pa, če fotografiraš fotografa.

Uradne talepe fotografije je naredil Andrej, jaz sem se šel “drugi pogled” .

Potem sta se pa začela hecati in mi z njima.

Sledile so raznorazne rotacije in akrobacije.

Tale zadnja tekaška mi je sploh najboljša od vseh s te poroke.

Super je bilo! Hvala mladoporočencema za to lepo izkušnjo. Zdej pa kar počasi, da ne bosta preveč laufala. Lahko kmalu padeš.

Vedno sem se spraševal, zakaj se ljudje najmanj poročajo pozimi, čeprav je ravno takrat najboljši čas za stiskanje na prvo poročno noč. Pomislite, spomladi je že bolj vroče, poleti je prevroče, jesen, no ta je še najbliže prijetnim mrzlim večerom in nočem.
Šalo na stran, danes živimo v super ogrevanem okolju. Tako da… Po drugi strani me pa res zanima statistika, kdaj je največ porok.

Januarja sem fotografiral eno super poroko. Andreja in Boštjan sta se vzela konec meseca. Kaj vse čaka mladoporočenca na zimski dan, kaj šele fotografa, ki ne ve ali bo sneg ali bo dež, led, globoko pod ničlo, kdaj bo tema, če bo oblačno,… Ampak vse se reši in vse se da. Na srečo je bil lep nepremrzel sončen dan in jaz že ob 8.30 v Slovenj Gradcu, pri frizerju. Najprej frizura, potem še ličenje. Andreja je kar žarela… in žarela cel dan. Pravzaprav smo žareli kar vsi. Super smo se imeli do jutranjih ur. Andreja, Boštjan, vso srečo vama želim!!!

Poročna fotoreportaža:

Slovenj Gradec v jutranjem prebujanju.

Prva fotografija, ko sem prišel v frizerijo in testiral opremo.

Andreja v obdelavi.

Potem sva se preselila v kozmetični salon.

Finiširanje.

Silhueta za domačimi vrati.

Domači v pričakovanju.

Vmes sem imel par minut prostih in našel tole kompozicijo.

Obleka je bila že malo nestrpna.

V bistvu tole oblačenje ni ravno enostavno.

Zaključni gib in konec oblačenja.

Tule pa res ni kaj za dopolniti, a ne?!

Brez podvezice pa ne gre.

Andreja je v ogledalu preverila, kako se vidi podvezica.

Še en portret, potem pa sprejem ženina.

Odhod iz sobe.

Evo, ta mi je pa ena najljubših fotografij s te poroke. Kot da bi gledal v tri sobe. Tri zgodbe na enem posnetku.

Ženin prihaja…

…in naleti na oviro.

Ajaj jaj, a bo sedaj ženin postal “zapornik”?

Boštjan je moral narisati svojo nevesto, da mu jo pripeljejo, pa so mu zamenjali list in ponudili drugačno nevesto.

Potem je štorija tekla dalje in se srečno zaključila. Starši so bili kar veseli.

In sta se našla…

Vmes se najde kakšen tak moment. Ja, reportersko fotografiranje poroke zahteva nenehno iskanje dogajanja. Počitka dejansko ni. Ves čas je potrebna 100% koncentracija. Ampak se splača.

Še zadnje moške debate pred odhodom.

Bil je res lep zimski dan.

Šopek.

Zadnji trenutki “samskega” življenja.

Čestitke…

Zunaj je par pričakala godba na pihala.

Čez grajsko dvorišče je šel le en snop sončnih žarkov.

Poziranje.

Glede na temperature smo morali kar pohiteti.

Real life photography.

Veselje pred odhodom v cerkev.

Šal za Andrejo.

Prstana.

Rižotanje, oziroma rižanje.

Boštjan s strašnim pogledom, na poti na zabavo.

Detajl pred večerjo.

Svatje so zahtevali, da se kar naprej poljubljata.

Zabava se je razvnela.

Bilo je skoraj kot na kakšnem rock koncertu.

Hlajenje razgretih čevljev.

Sem pa tja je kdo malo zaspal.

Torta.

Zabava se je potem s takim tempom nadaljevala do jutra.

Takole… Res me fascinira ta poročna individualnost. Vsaka poroka ima popolnoma svoj karakter. Če mi uspe to prikazati, sem dosegel, kar sem hotel.

Mladoporočenca pa…, uživajta! In seveda vso srečo pri še lepšem dogodku.

To je hitra skica po sejmu. In kaj sem delal. Fotografiral sem. Kako je zanimivo, ko je toliko ljudi na kupu. Koliko motivov. Koliko vzgibov. Na koncu koncev, človek je tisti za katerega se dela pohištvo. In kakšen je ta človek dandanes? Poglejmo kaj je zabeležil fotoaparat.

Grafika iz avta. Kamijonarjev ne konca ne kraja. Dobri so. Nenehno na cesti. Sodobni nomadi.

Kažin ala Italijani.

Opna arhitekta Massimiliana Fuksasa kar funkcionira. Je nekakšen povezovalec vseh hal. Glavna ulica sejmišča.

Serijo urbanih anonimnežev tule narediš brez problema.

Silhuete.

Čik in mobi pavza.

Migracije iz hale v halo. Fotoaparati. Vozički za prospekte.

Čiščenje kar vmes.

Tale fotografija je pa za v mojo serijo Who is the Boss?

Tale mi je pa naj od naj. Prispodoba današnjega časa. Individualisti, telefoni, lepa bleščeča osvetlitev, narava ob strani, smeti,… Vse je tu.

Čakajoči na taksi se dolgočasi.

Še ena za serijo Who is the Boss?

In potem so avtobusi in avti počasi odšli domov.

Mi pa smo bili spet On the road… domov.

Kar kakšna 2 meseca bi rekel. Vojna med vozniki, ki svoje avte parkirajo kjer se le da in med stanovalci - domačini.

Zanimivo kako je nekomu prišlo na pamet, da bi lahko parkiral za kontejnerji za smeti. In je parkiral, ampak to so opazili tudi drugi in tako je bil tam parkiran skoraj vsak dan drugi avto. Lepo skrit za smetmi.

Nekomu pa to ni bilo všeč in je začel vojno proti tem prostoparkirnikom. Najprej je začel pred parkirani avto postavljati kanto za organske odpatke. Pa ni pomagalo. Potem je parktat zapeljal za avto kar cel kontejner za papir. Ni pomagalo.

Vsak dan, ko sem šel mimo sem opazoval to tiho vojno in se spraševal kako se bo končala. Pa seveda zamudil celotno fotozgodbo. Hotel sem fotografirati vsak dan kako se stvar odvija, pa se je potem prehitro končala.

Potem je tisti vojščak za pravice soseske, pločnika, ulice in odpadkov zapičil veje v zelenico, čez katero se je dovažalo do famoznega parkirišča. Pa tudi ni pomagalo. In potem veliki finale. Kar en dan se je zgodil, spet tiho kot ponavadi. Vojščak, ki je kot kaže imel res vsega dovolj, je v zelenico zabil kole in zasadil zelenje. “Ha”, si je mislil, to bo pa ja dovolj, čez to si ne bojo upali. In si res ne upajo več. Pa še eno vrv je napeljal pred “parking”.

Tako se je vojna končala. Tiho kot je prišla. Nad zlom je zmagala dobrota.

In tihe cestne vojne so se preselile na nova bojišča.

KUHARJEV DAN

Tomaž Polenec vstane, si pomane oči in se odpravi na tržnico. Tam se gre nabiralništvo in nabere vse kar potrebuje za jedi, ki si jih je že zvečer naskiciral. Košara je zvrhana, rože nabrane. Spotoma se ustavi v vinskem skladišču, da izbere še vina. Potem pa brž v restavracijsko kuhinjo. Lonci letijo, ponve takisto, nabrušeni noži spuščajo sekljajoči zvok, kuharji žvrgolijo. Krožniki se grejejo, omakice brbotajo. Tomaž posluša, če je orkester sestavin uglašen. Kot umetnik nariše krožnik. Barve, skulpture, arome. Gostje so pripravljeni. Akcija. Gremo. Tomaž zadržano postreže in zaželi dober tek. In teče nazaj in dela naprej in spet vse tiste brbončično trgajoče vonjave,…
Zaklene restavracijo. Gre domov. Ampak ne pred TV. Ne. Usede se pred pečico, kjer se naužije pogleda na medseboj se prelivajoče, topeče, presnavljajoče sestavine.
Tomaž je kuhar, chef. Tomaž je umetnik.