Le Samo

Zadnje čase se res sprašujem o blefu v fotografiji. Kaj je blef in kaj ne? Drugače povedano, kaj je laž in kaj ne? Pa ugotavljam, da je blef v bistvu kar vse in nič hkrati. Manipulacija je že pogled nekoga, ki je le nekdo in ne vsakdo, skozi objektiv in pritisk na sprožilec. Blef so že oči same, saj, različne, ne podajajo popolnoma enakih barv. Učitelj fizike v srednji šoli nam je lepo razložil, da v bistvu ne vemo kako kaj dejansko izgleda, ker je to kar mi vidimo le pogled in občutenje skozi nam omejena čutila. Kar mi čutimo da je ravno, je mogoče v resnici zavito. Kar je rdeče je mogoče v drugem, nam neznanem spektru, neka frekvenca,… In kaj je resnično? Kaj je resničnost? Že beseda vse pove RES - NIČNO. Ničnost je res povsod.

Poglejmo črno-belo fotografijo. Je svet črno bel? Ampak črnobela fotografija ima takoj nekaj več, takoj diskriminira moteče dejavnike in s tem filtrira naša čutila, ki naj bi s tem prej dojela bit. Blef? Za tiste, ki gledajo preko barv in črnobelih odtenkov verjetno nima smisla ne barva, ne obdelava, ne tehnika,… ampak le vsebina. Na koncu pa se pokaže, da vseeno hočemo blef.

Hecno.

Tule je, po filtriranju, še ČB različica evropskih delavskih demonstracij.

Opazovalca s podstavka.

Podarjeni balon.

Vsi drugačni vsi enakopravni?

Opazovalca pred kavarno.

Pohod.

Pest in V.

Ta dva sta me kar objela in smo vsi trije skakali naokoli.

Kontrasti.

Počitek.

Kaj pa upokojenci?

Lutka brez glave, obrazi v senci.

Link.

Tokrat je bila energija precej drugačna kot na jesenskih slovenskih delavskih demonstracijah. Ni bilo napetosti, vse je potekalo mirno. Obrazi so bili nasmejani. Evropejci so bili kar srečni in zadovoljni v Ljubljani. Lep izlet so imeli. Vreme sončno. Policisti in redarji prijazni.

Do 14h so se vseevropski delavski demonstranti zbrali pred Gospodarskim razstaviščem. Potem so krenili po, za promet zaprti, Dunajski in Slovenski cesti na Kongresni trg kjer so bili govori vodij evropskih sindikatov. Problem prenizkih plač, problem neenakosti dodeljevanja plač glede spola, vedno višji življenski stroški,… Rock partizani so izvedli par pesmi. Množica je malo poskakala, potem pa se mirno razšla. Bilo naj bi okrog 35.000 protestnikov 54 sindikalnih organizacij iz 29 držav.

Fotoreportaža:

Velika množica demonstrantov se je zbrala pred Gospodarskim razstaviščem.

Ob 14h je množica krenila proti Kongresnemu trgu.

Turistično.

Z roko v roki.

Nasmejano.

Nekateri so dobili spominke.

Evropska prestolnica - Ljubljana.

Nasmejani varuhi/nje.

Pomladno.

Veseli Hrvati.

Meščani so mahali.

Slovenske rožice za evropske delavce.

Debate med slovenskimi delavci.

Pred WC-ji.

Različne emocije med protestniki.

Nekateri so demonstrirali po svoje.

Cvet slovenskega fotoreporterstva z Juretom Erženom na čelu. Jure ima trenutno razstavo v Cankarjevem domu. Priporočam.

Evropski sindikalni voditelji so spregovorili množici.

Množica je vzklikala.

Kričala.

Se poljubljala.

Norela.

Dvigovala pesti in prste v V.

Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič v akciji.

Evropa pod Ljubljanskim gradom.

Potem so, med seboj različni delavci,…

…obsedeli.

In pod budnim očesom vsepovsod prisotnih varuhov,…

…v spremljavi uličnih “delavcev”, odšli nazaj v Evropo.

Kdo bi si mislil, da bo mojega tata na stara leta zagrabilo, da bo kiparil. Predlani se je vpisal v kamnoseško delavnico, sedaj pa že sam posreduje znanje. Ja ni kaj, tata ima kamen v duši. Odkar ga poznam je imel stik s kamni. Ko sem bil še mali mulc, sem mu pomagal zidati tiste kamnite zidove okoli hiše. Ampak on ne da bi zidal iz malih kamnov kot se to navadno dela, ne, on je sestavljal te zidove iz največjih možnih skal, ki jih je še lahko pritovoril domov. Stoenka, prikolica, rokavice in gas v “Skrivce” po skale. Še dobro, da ni šel kakšen prst kdaj v maloro. Čeprav, enkrat se pa spomnim kako mu je en kamen sploščal palec. Valil je ogromno skalo, in ko jo je spustil na drugo se je na njej ležeča kamnita plošča prevalila, kot bi naredila preval, točno na palec. Tistega, prvi moment zariplega, sekundo za tem pa absolutno maksimalno rjovečega obraza ne bom nikoli pozabil. Ni kaj, ljubezen do kamna boli.

Sedaj je še večji kamniti odvisnik kot kdajkoli prej. Kamorkoli gre gleda le kamne. Lani nas je obiskal na morju, in kaj je gledal, ko smo se sprehajali po obali, kamne. Kamen, kamen, kamen, kamen. Ta je gladek, uni je mehek, ta ima žilo, un ima noter fosile,… In potem jih kleše in pili in gladi in pulira in to dleto, un majzl, ta kompresor, una šmirklšajba,… Faca je, ni kaj. Ko sem videl njegov prvi izdelek sem rekel, o matr, huhiče, jebeila ceista tata, to pa ni kar tako. Od takrat me vedno znova preseneča. Zdej mi že pravi, če mu lahko v Ljubljani zrihtam kakšen prostor za razstavo, če mu lahko fotografiram izdelke, če mu lahko naredim katalog,… Res je gajsten.

Tako sva se v soboto spravila fotografirat njegove izdelke, in ko se dobita dva Rovana na istem mestu, ideje kar vrejo. Sovo sva namontirala na drevo, petelina sva nesla v najvišjo travo, čapljo sva peljala na eno prav posebno jaso, hobotnico sva dala v tolmun, korito sva namontirala v potok in bila total mokra,… O ja, že dolgo se nisva imela tako fajn skupaj. A ne tata.

Kamnito korito.

Prva sova na Mrtincvi figi.

Druga sova.

Čaplja. Kamen kombiniran s kovino.

Petelin na paši.

Konj.

Trta med trtami.

Hobotnica v vodi.

Planika.

Na travi počivajoči angelček.

Tata in sova.

Link.

Prejle se peljem po ulici in zagledam na eni petki za brisalcem vrečko smeti. Dobra fora. Se je znašel tale. Ja sej, kaj pa naj bi dal smeti, če ti nekdo zaparkira smetnjake.

Je kar hudič, tako s smetmi kot z avti.

Enkrat, se spomnim, je bil en listek na enem avtu, ki je parkiral pred dovozom do hiše. Pa je tisti iz hiše šel in napisal na listek, da prosi (tega napačno parkirajočega) naj napiše na ta isti list spodaj, kako si on predstavlja kako bo prišla rdeča vektra izpred hiše na cesto. List z odgovorom pa naj mu odda v nabiralnik.

Smeti za brisalcem. Mogoče tale ne bo več parkiral tule.

Lepo.

Hecno.

Zaskrbljujoče.

Včeraj ob 12.16.

Včeraj ob 12.23.

Res me zanima kakšne misli, asociacije, vizije, ideje, želje,… še človeku porodijo ob tej fotografiji nastali na današnji prvi pomladni dan. Vsi, ki berete moj blog ste vljudno vabljeni h komentiranju te fotografije. Hvala.

Spet en link.